Vreča

Zadnje mesece, ko smo telesno zaklenjeni ali vsaj priklenjeni na pomanjšane, ne ravno mikrokozmose, postaja čas rabelj hudi tudi za naše možgane, misli, ki vse prevečkrat butajo ob ovire. Ali misli drugih v enakem položaju.

Pa se nabira in se nima kam izliti. Agresija. In kaj je lažjega, kot da jo sprostimo na tistih, ki jih imamo po črki zakona ali po krvi najraje oziroma so nam najbliže.

Težko si predstavljam, kako bi živel na nekdanjih kvadratih, kjer je bilo še v dvoje zlahka naelektreno. No, rešitev je vedno obstajala, bilo je v sedmem nadstropju. Zdaj moji najljubši, v četvero smo, pred menoj lahko kadarkoli zbežijo na svež zrak, na travnike, njive in v gozdove, kjer hujšega od nevarnosti divjih zveri ni.



Pa tudi znotraj metaforičnih štirih nosilnih sten smo našli rešitev. Če sem kot prepočasi razvijajoč se otrok v zadnjem mesecu leta prejemal vreče daril, največje od institucije, kjer si že desetletja, dasiravno še ne popolnoma razvit, služim kruhove skorjice, nam je letos eden od treh fiktivnih dobrih mož namenil ogromno, živo rdečo reci in tipkaj petnajstkilogramsko vrečo. Ki je ne smemo odpirati, notri je namreč protistresno, protiagresijsko polnilo, po materialu me, prosim, ne vprašujte. In ni na recept.

Pri sorodniku, ki se s – tako ji že dolgo pravijo – plemenito veščino peča paraamatersko, smo si sposodili rokavice, na srečo imamo vsi štirje, takole čez prst, približno enake dlani. Sosed mi je dal vrtalnik, mehansko orodje imam, in darilo sem pričvrstil v stropovje nerabnega prostora, prepolnega šare za odmet. In še česa.

Kadar se komu bliža prekipetje, se umakne v čumnato in začne nabijati. Boksati. In kmalu je bolje. A če sem do tistih, ki me trpijo, pošten, povem, da boksamo primarno v rekreacijske namene. Saj nismo napeti, ne drug na drugega režeči. Ker se imamo nadpovprečno fajn. In fit.