Very traditional*

V Grčiji je tradicija močno zakoreninjena tako v besedah kot dejanjih. Povezuje se jo z nečim, kar je dobro, zagotavlja stabilnost, kakovost, vez z domnevno lepšo preteklostjo. Tradicionalne so restavracije z imeni starih mam, ki naj bi v njih še vedno vrtele kuhalnico, tradicionalne so pesmi, ki jih prepevajo mladi brkači, tradicionalen je lahko celo nescafe.

Zaradi rednega počitnikovanja na Kreti lahko tradicionalnost pripišem tudi sebi, vendar jo merim drugače; po tem, ali so kraji, ki jih obiskujeva, enako redko posejani z ljudmi kot leto prej, in po tem, ali so ljudje, s katerimi smo si prirasli k srcu, (še vedno) dobro. Pri tem se moje simpatiziranje s tradicijo konča, saj mi nekatera ravnanja, ki so povezana z njo, sežejo vse globlje v srce.

Najbolj me boli odnos do živali, zlasti psov, ki so veliko na slabšem kot mačke. Tradicionalni Grki jih imajo za delovno orodje, na katero pogosto pozabijo. Shujšane pare v zarjavelem sodu in privezane za oljko, v pesjaku, tlakovanem z letvami, da se še premikati ne morejo normalno, sredi zasvinjanega dvorišča med oglodanimi kostmi, razbito steklovino in lastnimi iztrebki.

A le redki psi so takšni, ki ne spustijo blizu. Tudi najbolj glasni na koncu utihnejo in nastavijo kožuh za božanje. Tudi tega tradicionalisti ne doumejo, da psi poleg hrane in dostojnega bivališča potrebujejo družbo in ljubezen.

Pred tremi leti sem na ograji parcele z vikendhiško, na kateri je samevala prelepa psička, mimo katere sem hodila vsak dan in jo seveda čohala in hranila, pustila listek s sporočilom: Ta pes ne more živeti sam, potrebuje ljubečo družino. Čez nekaj dni so mi lastniki, ki jih sicer nisem nikoli videla, odpisali: Ta pes ima ljubečo družino, ampak imamo tudi drugo delo. Upravičeno, sem si rekla.

Naslednje leto Azzurre, kot sem jo poimenovala zaradi modrega jezika, ni bilo več. Na parceli, tokrat na verigi, je sameval mlad košat črni ovčar s pokončnimi ušesi. Lani se je name še odzival, letos me je samo še letargično gledal. K vragu s takšno toksično tradicijo.

*Zelo tradicionalno