Več smeha

»Imela sem čas, da sem se zavedela, da nobenega prijatelja nisem imela raje, da se ob nikomer nisem počutila bolj živo in da je za to zaslužno nekaj izjemnega v tebi, kar te je razsvetljevalo. Smeh. Na to sem pomislila v trenutku, ko mi je brat povedal za tvojo smrt: da bo na svetu manj smeha.«

Odstavek francoske pisateljice Catherine Cusset iz romana Tisti, ki smo ga oboževali človeka presune. Namreč, tistim prijateljem, ki jih imam rada, ampak res rada, pogosto rečem: Obožujem te.

Marcel Proust je že davno zapisal, da človeško bitje ni, kot je mislil poprej, jasno in negibno pred nami z vsemi svojimi dobrimi lastnostmi, napakami, načrti in nameni, ki se tičejo nas (kot vrt, ki ga z vsemi gredicami gledaš skozi železno ograjo), ampak je senca, ki ji nikoli ne moremo priti do dna. Ki zanjo ni nobenega spoznanja, ki si o njej ustvarjamo najrazličnejša mnenja na podlagi besed ali celo dejanj, a dobimo tako ali tako od teh kot od onih le nezadostne, pa še to protislovne podatke. Senca, o kateri si lahko izmenoma in z enako verjetnostjo zamišljamo, da se svetlika v njej zdaj sovraštvo, zdaj ljubezen. In kot pravijo, ljubezen je edino jamstvo za duševno revitalizacijo.

Osredotočimo se torej na ljubezen. Tisto posebno. Prijateljsko. Ki se – srečnežem – zgodi skozi različna obdobja življenja. Po svoje je še bolj dragocena od klasične ljubezni dveh. Prijateljstva so malone kot večna gimnazija. Spontana. Sproščena. Radostna. Gizdalinska. Brez priseg in obljub. Veš, da preprosto si. V njih ni nič vsakdanjega, če se le ne dogajajo vsak dan.

Resnično življenje je v resnici v okruških časa, ki času uhajajo. Ujemimo jih, obsojeni na večno hrepenenje, čim več skupaj s prijatelji. Predvsem in posebej s tistimi, ki jih res obožujemo. Naj bo na svetu več smeha. Veliko več smeha.