Več luči

Najbrž je res nekaj resnice v tem, da se človeku bolj kot materialne stvari vtisnejo v spomin vonji, občutki, dejanja. Do konca življenja ne bom pozabila, kako so pred leti v vročinski pripeki, pri okrog 40 stopinjah Celzija, dišale ulice Tunisa in kako neizrekljivo lepo je bilo opazovati naselja ob reki, medtem ko je barka tiho drsela po Nilu. Nikjer na svetu morje ne buči s tako krasnim zvokom kot na pustih peščenih plažah Lefkasa.

Svet je tam zunaj in čaka na nas. Medtem ko smo zaradi vsem znanega razloga letos tičali bolj ali manj doma, so me držali pokonci (tudi) spomini, da nisem izgubila zdrave pameti. Preživeli smo, čeprav je bilo na trenutke res težko. In bomo tudi še kaj hujšega, če nam bo – bog ne daj – leto, v katero bomo vstopili čez nekaj ur, ponudilo nove preizkušnje.

A raje kot da bi s strahom zrla v novo leto, se tiho poslavljam od številke 2020. Ne bo mi ostala v najlepšem spominu, tudi vonja ni, ki bi ga hotela ponotranjiti, ga spraviti nekam v svojo bit kot Jean-Baptiste Grenouille, sem se pa letos veliko naučila. O sebi in drugih. In še bolj kot doslej začela ceniti znanje. Če mi za kaj nikoli in nikdar ni bilo žal, so to ure, ki sem jih in jih še bom prebila ob knjigah, člankih, esejih – svet poganjajo naprej široki in razgledani umi, nihče drug.

Ne pehajo ga politika, medsebojna obračunavanja, kapitalizem. Znanje nas bo (od)rešilo. Zato je moja prva in največja želja za leto 2021, da prisluhnemo. Tistim, ki vedo več od nas, ne pa tistim, ki s piedestala pod krinko občutka večvrednosti trobijo povelja. Pa da zraven prisluhnemo tudi sebi. So res mržnja, razprtije, težke besede in sovraštvo tisto, kar si želimo prižigati v sebi vedno znova?

Več luči vam želim, drage bralke in cenjeni bralci. Zunaj, na ulici, pa na novoletnih smrečicah in jelkah, na okenskih pročeljih in domačih mizah. In več luči v vas samih. Vsem in vsakemu posebej. Več luči. Srečno novo leto. In zdravi ostanite.