Slovenija je majhna - a ne z avtobusa

Del septembrskega dopusta sem izkoristila za prečenje Pohorja. Prvotni načrt, da se bom po pešačenju iz Slovenj Gradca z avtobusom pripeljala v Ljubljano, je pokvarila urnebesna nevihta in me prisilila, da sem si za cilj izbrala nekoliko bližjo Mislinjo.

Če je kdo kdaj pomislil, da je Slovenija priročno majhna država, v kateri si v uri in pol lahko na kateremkoli njenem koncu, naj se začne voziti z javnim potniškim prometom. Za slabih 100 kilometrov poti sem z avtobusom tistega deževnega ponedeljka potrebovala dobre tri ure.

Dobra volja me je – odisejadi navkljub – resda spremljala vso pot do prestolnice, nekaj časa sem se zabavala s štetjem avtobusnih postaj in semaforjev, potem traktorjev, na koncu sem prišla celo do krepčilnega spanca. Že dolgo nisem v treh urah videla tolikšnega dela naše države.



A kljub vsemu bi bilo koristno, ne, nujno bi bilo, da se začnemo zavedati pomena hitr(ejš)ih in krajših cestnih povezav med osrednjo Slovenijo in – vsem ostalim. Z 'vsem ostalim' mislim tako na Komen na Krasu kot Robidišče, na Mislinjo in Ptuj, Ravne na Koroškem ter Mokronog. Kraji so izbrani po trenutnem navdihu. Tretja in četrta razvojna os sta na ustih veljakov že desetletja, ko je treba nabirati politične točke. Potem se za štiri leta skrijeta v odročen predal. Ljudje pa čakajo. Čakamo.

Ko sem med zaporo Zale nekoč jadikovala, da sem utrujena od ovinkov in nenehnih obvozov, mi je nekdo dobronamerno svetoval, naj za relacijo Ljubljana–Idrija–Ljubljana za spremembo uberem pot prek Škofje Loke ali Kladja, da bom zraven spoznala nove kraje. Ne. Vsakodnevna vožnja mi ni v užitek.

Od prestolnice oddaljeni kraji, naj bo na vzhod ali zahod, si zaslužimo dobre ceste, hitre povezave in spodoben javni potniški promet. Naj si bo za izletniško uživancijo ali vsakodnevno pot v službo.