V naši vasi ...

V vasici, v katero sem se davno tega pritepel in je podvojena na Dolenjo in Gorenjo, znamo vse. Graditi hiše, znajdemo se v še poslovnejših vodovjih, obvladamo operno petje, v malem prstu, pa ne edinem, ker klasičnih mizarjev ni, imamo gozdno sekaštvo, brez težav doštudiramo medicino, menjamo strešna okna, raznašamo pošto, pečemo pice, v nulo se spoznamo na računalnike.

Tovornjaški vlačilec stisnemo na parking, s katerim bi se v mestu dolge ure boril lastnik mini cooperja, poklicno oblečemo vojaško uniformo, rihtamo zavarovanja, med državnimi prazniki je pri nas videti za vzorec obešenih državnih zastav, hodimo na poslednje slovese, rojevamo nova bitja, se imamo radi, kdaj tudi skregamo, tudi za vedno ločujemo, prostovoljno gasimo požare, popravljamo, ličimo avte, smo sila ročno spretni, tudi kolesarjenje nam ni tuje, pečemo piškote, delamo ozimnice, obdelujemo njive, igramo mali fuzbal, nekoč smo tudi košarko.

Vozimo mopede, štirikolesnike, včasih kroske, kajpak tudi avtomobile, večinoma zgodaj vstajamo, smo obrtniki, pisarniški delavci, upokojenci, prekrivamo strehe, nameščamo žlebove, kosimo travo, redimo kokoši, koze, za silvestrovo ne pretiravamo s pokanjem, ne oziramo se na to, kdo k obredju hodi iskreno, kdo pa, ker se spodobi in je pravično, družimo se ne glede na to, pod katero zaporedno številko je kdo obkrožil volilni listič, ko zapade sneg, so navsezgodaj ceste splužene ...

In ko koga udari nemila usoda, stopimo skupaj, ne glede na barvo in gostoto las, spol, sklon, število, fuzbalsko pripadnost. In kar je bistveno, med seboj toleriramo tudi izjeme, kje drugje bi morda rekli odpadnike, ki od vsega naštetega in še marsičesa izpuščenega niso vešči ničesar. Morda le kilavega navržka približno 1800 tipkanih znakov (s presledki). Lepo nam je.