Upanje za vsak primer

Dobro se še spomnim stare babičine omare z oblekami. Na eni od polic je vedno  počival omot snežno belega perila. Za vsak primer, če bo treba k zdravniku, je babi tešila našo radovednost. Podobne bele kupčke smo skupaj s podukom, da je tako prav ne le zaradi spoštljivosti do zdravnika, temveč tudi zaradi lastnega dostojanstva, nato dobili tudi vsi drugi v hiši. Dobesedno spali smo s temi »zavsakprimer« omoti. Babica je svojega prvič uporabila pri častitljivih devetdesetih ... Najbrž je tudi zato omot v njeni omari name deloval kot amulet, ki varuje pred boleznijo in širi upanje …
 
Zdaj berem, da naši južni sosedje za vsak primer, če jih zemlja spet strese, spijo z  nahrbtniki, v katerih imajo najnujnejše stvari. Z Rdečega križa jim svetujejo, naj imajo v torbah svetilko, zdravila, mobilni telefon, polnilec, komplet za higieno kakšno konzervo hrane, vodo, odejo, rezervno obleko, dokumente, komplet prve pomoči, denar, piščalko in nožek.
 
Ljudje pa razkrivajo, kaj vse »nujnega« so še zapakirali v svojo »zavsakprimer« prtljago. Ženske poročajo o milu, toaletnem papirju, zobnih ščetkah, topli obleki, pa celo kremi za obraz in za roke. Otroci niso pozabili na najljubšo igračko ali na čokolado, najstnice tudi ne na šminko in sončna očala. Za vsak primer …
 
Skupaj s popotresnimi travmami se nahrbtniki vsak dan dodatno debelijo, pokajo od  dežnikov, fasciklov z razno razno dokumentacijo, od diplom in drugih »pričevanj časa« … Tu in tam iz kakšnega diši tudi po slivovki …
 
So pa tudi taki, ki »zavsakprimer« novega potresa nimajo pripravljenega nič – razen da spijo v trenirkah in z denarnico, osebnimi dokumenti ter avtomobilskimi ključi pod blazino ... Razumem tiste s šminko, one s fascikli in tretje s slivovko. Le nekaj pogrešam pri vseh: upanje. Ne omenjajo ga glasno, a nepogrešljivo ga je imeti pri sebi. Spati z njim. Ga nositi s seboj. In ga širiti. Ves čas, vsako uro dneva in noči. Nobenega prostora ne zavzame in pomaga, ko je najhuje.