Turisti doma

Med ne najbolj osredotočenim surfanjem po internetu se je od nekod pripeljalo vprašanje, ki skorajda ne sodi v ta čas. »Koliko dni potrebujem, da spoznam New Orleans,« je spraševal neki turist verjetno še v časih, ko se je scenarij, ki ga živimo zdaj, izrisoval le v znanstvenofantastičnih zgodbah. V časih, ki se zdaj zdijo kot privid in vse bolj oddajen spomin, v časih, ko so po širnem nebu svobodno švigali nizkocenovniki in je bilo z nekaj sreče in skromnimi sredstvi mogoče odpotovati, kamor vam je poželelo srce.

Včeraj smo se s prijatelji tako kot večkrat v zadnjih mesecih spet srečali na vrtu. Ko smo na hitro preštevali, komu od prisotnih in odsotnih se je to zimo posrečilo vsaj za kak dan spustiti po spodobnem smučišču, je bil seštevek hudo pičel. Pohvalili so se le tisti, ki so se ogreli za turno smuko, in oni, ki so si v pomanjkanju bolj adrenalinskih spustov nekako vdani v usodo nataknili tekaške smuči. Čeprav je sezona izgubljena, ima ena od prijateljic še vedno na telefonu naloženo aplikacijo, ki jo obvešča o vremenu v enem od priljubljenih francoskih smučarskih središč. Tam je snega še več kot tri metre in zadnje dni je »čista šajba«, je z obžalovanjem rekla optimistka, no, pravzaprav mazohistka.

Koliko dni torej potrebujemo za to, da spoznamo New Orleans? Odgovora ne poznam in me niti ne zanima. Ne le zato, ker New Orleansa najbrž še dolgo ne bom videla, ampak tudi zato, ker sem se že zdavnaj nehala pehati za tem, da bi »v treh dneh videla in doživela vse«. Mladostna vročičnost je na srečo popustila. Spoznanje, da vsega ne moreš niti ujeti niti spoznati, je bilo zdravilno.

To se mi je potrdilo tudi ob srečanju s slovenskima arhitektoma, avtorjema izvrstne knjige, v kateri sta laični javnosti predstavila zgodbe slovenske arhitekture. Slovenijo sta večkrat prepotovala po dolgem in počez, a celo zdaj, ko je knjiga natisnjena, še vedno navdušena odkrivata majhne čarobne kraje. Koliko časa torej potrebujemo, da spoznamo Slovenijo?