Treba se bo pogovoriti

»Ljudi, ki jih imamo radi, in stvari, ki nam nekaj pomenijo, imamo mnogi od nas za samoumevne, dokler v nekem trenutku, ko izvemo za čas svojega odhoda, ne spoznamo, kako malomarni smo bili do glavnega projekta: lastnega življenja,« piše Lori Gottlied, avtorica uspešnice New York Timesa Maybe You Should Talk To Someone (Morda pa se moraš z nekom pogovoriti).

Ob tem se človek zamisli. Se sprašuje. Denimo, zakaj ne odmisli cigaretnega dima verižnokadilske tete, ki stanuje v sosednjem bloku, in jo večkrat obišče. Čemu – iz tedna v teden – prelaga kave z nekaterimi prijatelji, s katerimi je (bilo) vendarle vedno tako zabavno. Kako, da se mu bolj pogosto ne ljubi k prijateljici v vsega četrt ure oddaljeno Grosuplje. Zakaj se že deset poletij izogiba vabilom na počitnice na Hvaru in jih vmes ­nekaj zamrazi celo za na Maui. Kako tudi nima nekega pravega odgovora, da na vikend na Malijo hodi, v Dajlo, Vrsar in Mugebo pa ne … V bistvu je stvar preprosta. Gre samo za to, da se – z ­gotovostjo nenamerno – zelo dobro zaveda, da ga bodo vsi razumeli. Tolerirali »diskrepanco«. In (po)čakali.

Nekatere samoumevnosti pa opaziš, se jih zaveš, šele, ko si na drugem koncu sveta. V ednini. Zgodi se, da se znajdeš v tujem megapolisu in te nihče niti ne ­povoha. Kot pesem z znanimi verzi: Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče ­nikogar ne pozna … In se je treba malo pogovoriti. S samim sabo.

Ti pogovori so malone boleče prijetni. Ko daleč stran brskaš po sebi, se odgovori zdijo bliže. In zato vse vendarle ni brez smisla. Ugotovitev, da je življenje dobro, da so tvoji ljudje enkratni, je v bistvu pomirjajoča. Ampak če ne greš, ne veš. Kajti izkušnja velja. Nasveti, ki jih delijo drugi, v resnici ne štejejo.