Toaletna koda

Vstopim v lokal, čisto blizu tlakovcev, kjer hiša stoji mestnega očeta, in naročim, bilo je pač jutro, kofetek. Potrdi se, da je rjavo krepčilo diuretik. Mladenko, ki govori slovansko slovenščino, povprašam, kje so toaletne sobane. Po stopnicah, seveda navzgor.

Pred poslovnim prostorom se ustavi avto, tak terenec, ki ga vozniku takoj zavidam. In ko vstopi, se izkaže, da je lastnik lokala, v katerem uživam diuretik. Jasno, malo mlajši od mene, a bistveno bolje ohranjen, že zdaj zagorel, ali naravno ali umetno, težko rečem.

Vse bolj siten sem, ko za dobro mero izvem še, da moram za vstop v veličastje, ki mu primitivci rečemo sekret, vtipkati kodo. Kje pa naj jo dobim, na upravni enoti? Nak, nalepljena je bila na šanku, na katerem sem slonel, sestoječa iz šestih cifer. Štirih enakih in dveh različno enakih, če si izmislim, recimo 666644.

Saj že dolgo pomnim opozorila, kako so oštarijske toalete prenekaterikrat namenjene izključno gostom, ampak da bi bile samo posvečenim, česa takšnega pa, pri moji duši, še ne. Če odmislim dejstvo, da do pisoarja zaradi starosti ali kake druge tegobe sploh ne bi zmogel po stopnicah, se vprašam, kako si bom med vzpenjanjem zapomnil kodo. Če jo pozabim, naj se vrnem pred obličje postrežnice in negovanega lastnika in poskusim v drugo?

No, kodo sem se naučil na izust in s pomočjo dveh gostov našel vhod v temačnem labirintu. Pritisk v trebušni votlini po opravljenem je popustil, začudenje in kanec jeze nad piss code ne.

Izstopiti sem hotel nevljudno, brez pozdrava. Pa me lepotec šokira: Oprostite, gospod, da ne boste pozabili dežnika. Mislim, da je tistile vaš! Zunaj sem marelo odprl, pa se vseeno počutil malone kot polit cucek. In pozneje izvedel, da so veceji tako ali drugače zaprti zaradi ljudi, ki v njih tekočin ne izločajo, ampak si jih vnašajo. Vbrizgavajo.