Težki časi za komentatorje

Splošna logika narekuje, da ima vsak svoje mnenje in pravico, da ga izrazi. Ta svoboda ima številne obraze, iz človeka lahko prikliče najboljše – ali pa postane komentator spletnih objav. Poglavitno orožje komentatorjev je anonimnost, velika večina zbada in se šopiri z varne razdalje pod lažno identiteto. Nekateri so mojstri zasmehovanja, poniževanja in surovega žaljenja. V vsaki stvari najdejo kaj slabega. Gre za spretnost, celo obrt, ki zahteva celega človeka, saj morajo biti najbolj učinkoviti pisci komentarjev sposobni prenašati moralno breme svojih izjav.

Podobno kot na glasbenih lestvicah najpogosteje glasujejo zase prav glasbeniki, se tudi v spletnih komentarjih pojavljajo tako ali drugače zainteresirani uporabniki, redko gre za odziv na samo vsebino teksta, prej za zavračanje nazorov ali diskreditacije piscev. A treba je biti iskren, tudi pisci dobro vedo, kako sprožiti plaz komentarjev, pri nas je dovolj omemba politika, in že sledi druga svetovna vojna v malem.

Prav ljubko je opazovati, kako se med seboj dajejo bolj ali manj vedno isti komentatorji, ki seveda drug drugega že dobro poznajo, se učeno lasajo in zasmehujejo. Osebno so mi blizu tisti, ki lažejo. Nekaj si izmislijo in to ponavljajo, dokler ne priteče kri. Je pa tu treba priznati, da moč komentarjev usiha, še posebej zdaj, ko smo zaradi koronske krize veliko bolj prešli na splet in je njegova uporaba za nas postala manj zabava in bolj nuja. Nimamo več toliko časa za branje komentarjev, preskočimo jih, ker vemo, da nimajo prave teže.

Kar hudo mi je ob misli, kako se morajo nesrečni komentatorji v teh še bolj nesrečnih časih počutiti osamljene in prezrte. V njih je še toliko grdega in zlohotnega, pa ni nikogar, ki bi to opazil. Jaz jim bom ostal zvest. Ne zamerim jim niti, ko me ogorčeni pošljejo igrat košarko nazaj v Prekmurje. Kdo si pa mislim, da sem!