Svoboda

Ne strinjam se s tem, kar govoriš, vendar se bom do smrti bojeval za tvojo pravico, da to rečeš. To zelo patetično misel zadnje dni brez pomisleka ponavljajo vsi, ki hočejo poudariti, kako razumejo demokracijo. Jaz pa se s takim razumevanjem demokracije ne strinjam. Če kaj, potem so ravno pravico do svobode govora v tem čudnem svetu premnogi zelo po svoje zapopadli. In če se samo malce sprehodimo po družbenih omrežjih, je več kot očitno, da svoboda govora ni ravno tisto, kar manjka našemu delu civilizacije.

Marsikdaj bi se ji veliko bolje godilo, če bi ljudje to pravico skrili v klet. Govorice in pogromi po družbenih omrežjih ter medijih so tudi v Sloveniji pripeljali ljudi do skrajnih dejanj. Nekdo, ki so ga zalotili med izražanjem ljubezni, je pod težo »svobode govora« naredil samomor. Neki drug fant je zaradi trdih besed vrstnikov vzel orožje in ga nesel v šolo. Tretji jo odnesejo »poceni«, s psihičnimi težavami in duševnimi stiskami, nespečnostjo. Zato se ne bom niti malo boril za to, da bi si ljudje dajali duška, javno izražali svoja čustva in poglede na svet, samo zato, ker imajo to pravico. Svoboda govora ima svoje meje, ki se jih kar precejšen del prebivalcev sveta ne zaveda. Še vpraša se ne o njih.

Prijatelj me je prepričeval, da pritlehnih čustev in pokvarjenih misli ni mogoče regulirati. Če jih prepoveš, bruhnejo na plan drugje in še siloviteje. Prav zaradi občutka, da niso uslišani, naj bi denimo množica Trumpovih privržencev napadla hram ameriške demokracije (pa ravno tam). Že zato jim je treba pustiti, da povedo vse, kar mislijo, in da si vsaj s takšno navidezno pridobitvijo lajšajo težave. Svoboda govora torej kot ventil za tako ali drugače prizadete duše. Kako zlagana demokracija je šele to!

Če kdo morda ni dojel, da lahko besede ubijajo, to ni nobeno opravičilo. Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače (Rosa Luxemburg), predvsem pa je tudi zavedanje, da na tem svetu nismo sami. Po Sartru: konča se tam, kjer se začne svoboda drugega.