Sudoku pri osemdesetih

Gospod je bil v najlepših letih in v vrhu pomembne banke. Na poletni večer sva trčila na vrtu nekega podeželskega hotela. Za omizjem je beseda nanesla na to, kako lahko človek dolge ure zdrži pritiske - denarja. »Preprosto,« je rekel in naredil pomenljivo pavzo: »S pomočjo sudokuja.« Spet je sledila pavza, tej pa vprašanje: »Saj veste, kaj je to?« Ob tem nas je vse pomenljivo pogledal. Priznam, pojma nisem imela. A naenkrat se mi je začelo muditi domov. Z razlogom. Okrog polnoči sem že osvojila osnove sudokuja ...
 
Leta so minevala, prišla je koronakriza. »Kako prenašaš biti 24 ur na dan doma?« je zanimalo kolega. »Dan začnem s sudokujem,« sem ponosno rekla in pri tem začutila, da dobivam tisti »pogled bančnika«. A ga je ustavil kolegov hladni tuš: »Odlična priprava za pokoj.« Dva tedna nisem vzela v roke sudokuja.
 
Na vrhuncu epidemije se lepega dne oglasim k – prvi upokojenki v naši družini. K svoji mami. Navsezgodaj besno radira. Le kaj, za vraga, pa je njo vrglo s tira? In zagledam krivca: kopico sudokujev. Ki jih je nekdo pošteno »obdelal«: nekajkrat zbrisal in nekajkrat zastavil na novo.
 
Moja mama je bila mlada v najboljših vseh dobrih povojnih časov, ko so hotele vse mladenke biti pametne in lepe ko Hedy Lamarr, ko se je nosil plise, ko so v kinu jokale zaradi dr. Živaga, konce tedna pa preplesale ob »starogradskih« melodijah. Skratka, mojo »skulirano« mamo malo katera stvar vrže s tira. Za to, pravi, se lahko zahvali družini, kjer je bila mama doma 24 ur na dan, druščini štirih bratov ter sestre, zgodnji osamosvojitvi, službi, stanovanju in kreditu, ki jih je takoj dobila … No, svoje je najbrž doprinesel tudi značaj. Skratka: vse je šlo po planu. Brez stresa. Kot se je za plansko gospodarstvo spodobilo. In da jo zdaj tako, v temeljih, pretrese navadna ameriška pogruntavščina!? Če smo obvladali Ruse, bomo pa še Američane, se je glasila njena vojna napoved sudokuju. In jih je res. Pri osemdesetih plus ... Ni res, da upanje umre zadnje. Sploh ne umre.