Stol

»Ste opazili,« je vprašal, »da ni še nihče izdelal takšnega kosa tega pohištva, na katerem bi se sedelo brez trpljenja? Torej – poskusite naslikati takšen stol …«

Na profesorja se spomnim vsakič, ko sedem na sedež v gledališču, na katerem mi že po prvem dejanju drame ali opere otrpne hrbet. Ali ko vstopim v restavracijo in sedem na stol, ki mi da takoj vedeti, da me bo začel mučiti še pred sladico.

Spomnim se ga celo na svojem delovnem stolu, potem ko na njem presedim nekaj ur. Kljub vsem pohvalam oblikovalcem, ki so mislili skoraj na vse, po pisanju dolgega članka razmišljam o tisti uri pouka v šoli umetnosti, ko smo razglabljali o idealnem sedenju.

»Dobro nam gre pri hoji in teku. Srečni smo, ko ležemo, da bi spali. A položaj vmes je problem,« piše arhitekt Witold Rybczynski v svoji zgodovini stola Now I Sit Me Down. »Vsak stol pomeni spor med gravitacijo in človeško anatomijo.« V današnjem svetu je sedenje novo kajenje. Kajti povečano tveganje za nespečnost, depresijo, debelost, srčno-žilna obolenja in tudi smrt prihaja prav od – dolgotrajnega sedenja.

Nič naravnega ni v sedenju na stolih, pravi Rybczynski, in kdo se ne bi z njim strinjal? A medtem ko nas zgodovina stolov popelje od starega Egipta, kjer so bogove prvi posadili na prestol, prek Kitajske, ki je civilizacijo s tal dvignila na stole, pa vse do Evrope, ki je tudi v svoje besede umestila »stol« kot simbol moči (»chairman«, denimo), nas zdravniki opozarjajo, da je sposobnost, da se s tal iz sedečega položaja dvignemo v stoječi, ne da bi se pri tem oprli na roke, kazalec, koliko časa bomo še živeli.

Povedano z drugimi besedami: pojdimo na Japonsko. Tam se sedi zdravo. Na tleh. Ali je to tisto, kar je imel v mislih profesor risanja, ne vem. Poskusite en sam dan jesti, delati in se pogovarjati na tleh, in vprašali se boste, kako Japonci to zdržijo vse življenje. Morda pa so imeli prav stari Rimljani. Oni so vse to počeli leže.