Spomini

Potovanja za seboj puščajo nepozabne spomine, zlasti če kraje, ki jih obiščemo, tudi »vdihnemo«. Poleg občutenj in zvokov imajo značilen vonj. Sloviti francoski pisatelj Victor Hugo je, denimo, dejal, da vdih Pariza nahrani dušo.

Modni kreator Tom Ford se angleški prestolnici poklanja s parfumom London, mešanico lesnih not in mošusa, pa vendarle misel nanjo zagotovo najprej obudi vonj na pokošeno travo, ki se razvije po dežju, v Hyde parku ter duh toplega piša podzemske železnice, v katerega zareže glasno opozorilo iz zvočnikov: »Mind the gap.« Vznemirljiv je tudi vonj po opekah in jutranji slani ob dokih reke Temze …

Mnogi, ki pod nogami prvič začutijo mehkobo tople rožnate mivke, ki diši po biskvitu, si rečejo: »Kako to, da nisem na Bermude prišel že mnogo prej?« Mark Twain, ki je ta čarobni otok sredi ničesar v Atlantiku obiskal leta 1867, je zapisal: Pojdite v nebesa, če želite, jaz pa bom raje ostal tu, na Bermudih. Ta resnični Shangri-La, duhovni paradiž na Zemlji, za vedno ostane v spominu po mokrih poljubih turkiznega oceana, katerega šumenje in kapljice skupaj s sledjo pomladnih frezij in otoških ceder nosi sapica med peščenimi zalivi v brezčasju, ki ga ob večerih pospremijo žvižgi mini drevesnih žab.

Tudi spomin na Havaje, poleg glasbe za ples hula, miže prikliče prav vonj. Najbolj po cvetu plumeriji, ki raste v različnih odtenkih. Legenda pravi, da ne glede na to, ali nosimo pua melio (havajski izraz za plumerijo) v laseh ali za ušesom (za levim pomeni, da smo »zasedeni«, za desnim, da smo »na voljo«), cvet predstavlja rojstvo in nov začetek. Je simbol upanja, ujet v edinstveni dišavi. Budisti imajo drevo plumerije celo za sveto in zanje – v vsej resnici in tišini – predstavlja nesmrtnost. Tako kot so neminljivi lepi spomini. In njih vonji. Inspirij. Ekspirij.