Sobotni zajtrk

Tokrat v hotelu Slon, v katerem sem pred časom leto dni tudi bivala, kar mi je za vedno opraskalo srce. Kot mi ga prijetna druženja. In zgodbe.

Poleg prijaznega osebja in prvovrstnega samopostrežnega bifeja v svetli jedilniški sobani pritegneta poglede razkošna kristalna lestenca. Nekoč sta sijala in bedela nad igralniško mizo z ruleto, prvotno je bil namreč tu hotelski kazino.

V mislih si predstavljam, kako imeniten vrvež v slogu belle époque je to moral biti. Nasploh hotel nosi vrsto zanimivih zgodb. Že z imenom. Leta 1552 je avstrijski vojvoda Maksimilijan z ženo Marijo na poti iz Španije tovoril poročna darila, med katerimi je bil tudi slon Sulejman.

Ime je dobil po najhujšem sovražniku Avstrije, sultanu Sulejmanu Veličastnem, kar je imelo zaradi ukrotitve mogočne živali zelo simbolen pomen. Po poti so se ustavili v Ljubljani in na mestu, kjer je slon počival, zgradili hotel.

Zgodba o igralnici obudi še daven spomin na družinske počitnice v Las Vegasu. »Izberita, v katerem hotelu bi radi spali,« sta nama s sestro dejala starša in izstrelili sva: »Flamingooo!« Tisto poletje je bil namreč v New Yorku, kjer smo živeli, predvajan film Bugsy, po resničnem gangsterju Benjaminu Sieglu - Bugsyju, ki je zgradil Flamingo, prvi hotel z legaliziranim kazinojem.

Čeprav so ga zaradi enormnega zadolževanja pri gradnji mafijski šefi na koncu likvidirali, gre prav njemu zasluga, da je Las Vegas tako oboževano mesto greha. Hotel je poimenoval Flamingo, po svoji ljubici Virginii Hill, kot jo je klical zaradi dolgih nog …

V bistvu je bil sobotni zajtrk kot brezčasna pesem Moon River iz Capotejeve klasike Zajtrk pri Tiffanyju, ki je pravzaprav zgodba o čarobnosti prijateljstva.