Sneženi mož

Vraževernici v sebi sem obljubila, da ne bom pisala o Lotu, dokler se ne bo poboljšal. Moja pričakovanja niso visoka. Samo gristi naj preneha roke, ki ga hranijo. Pred dvema mesecema se je statistika ugrizov od marca, ko sva ga dobila, ustavila pri enajst. Loto je resnično bolj priden. Prav vidi se, da se trudi. Še za(b)renči komaj kdaj, ko naredim kaj proti njegovi volji; ne gre za manikiranje krempljev, nejevoljen je že, če mu z brisačo narahlo obrišem kožuh. Brenčanja, grgranja, čemernega zavzdihovanja, ko se vrže pod kavč, namesto nanj, se verjetno ne bo nikoli odvadil. Je pač vokalni tip pasjega (z)mešanca.

Preberite še: (Pre)vzgoja psa v karanteni

Čeprav z Boštjanom ne veva, ali je Loto že kdaj okusil sneg, sva utemeljeno sumila, da se mu bo na njem zmešalo. Navsezadnje je sneg le voda v drugačnem agregatnem stanju, to pa naš romanski vodni pes, križan s srednjim šnavcerjem in kdo ve čim še, besno ljubi. In res, že ko so prve snežinke pobelile vrt, je z glavo zaoral po betonskih ploščah in se zatem še povaljal po tanki snežni odeji, pod katero je bilo še vedno (!) blato, kot po najbolj žlahtno smrdeči mrhovini.

Dokončno se mu je utrgalo na sprehodu v Savljah. Med najinim lahkotnim tekljanjem je vihral sem in tja, se metal v sneg, potapljal v njem, vanj zapikoval glavo kot arktična lisica na lovu, delal prevale in se odrival visoko v zrak za kepami. Čista radost, ljubezen do svobode, gibanja, kisika. Kaj pa pes ve o koronavirusu in karanteni.

A sneg ima Lota še raje kot Loto sneg. V dobre pol ure se je naš volkec spremenil v sneženega moža. Velika snežna kepa, ki je postala njegova glava, mu je zadelala tudi oči. Ne da mu je bilo za to kaj mar. Le še bolj zagnano je ril po snegu. Seveda sva bila na koncu midva kriva, ker sva sneženega moža zaprla v kopalnico, iz katere je prišel samo še moker Loto. Vendar se mi zdi, da je bil vzdih, ki ga je spustil, ko se je sesedel pod kavčem, zadovoljno utrujen, ne čemeren.