Službena kava

Sredi sončnega dne minulega tedna je na whatsapp priletela fotografija, pospremljena s podpisom: Končno kapučin, kot se spodobi. Z zaslona me je provocirala znana podoba tržaškega trga Unità, nedaleč od morja in železniške postaje, od koder poti peljejo v svet. Kavarniške mizice na spodobni razdalji, ljudje se brez mask nastavljajo sončnim žarkom, sredi njih pa moja nasmejana prijateljica s skodelico pravega italijanskega kapučina. »Trajalo je le par ur, a je bilo vredno,« je sporočila zvečer.

V ponedeljek bomo tudi pri nas lahko doživeli kanček vračanja v normalnost starih časov. Gostinci v dveh regijah, ki sta dokaj zdravo obarvani, bodo po neskončno dolgem zaprtju na terasah in vrtovih spet postregli goste. Kakšno dekadentno razkošje!

Prešlo nam je v kri, da se skrivamo za vogali in plazimo ob stenah kot največji prestopniki, pa bi radi le zunaj v družbi zmerno oddaljenih kolegov iz bednih papirnatih kozarčkov spili opoldansko kavo. Biti postrežen v lokalu in piti iz keramične skodelice, saj res, kako že to gre? Pa ne bomo zdaj o tem, kako nas je epidemija naučila, da znamo ceniti vse, kar smo imeli za samoumevno (čeprav je res). Naredimo raje načrt za prihodnji teden!

Poglejmo, kaj si lahko privoščimo. Takole, recimo, piše na spletni strani statističnega urada: »Jugovzhodna regija je po površini naša največja statistična regija, ki povezuje v enoto štiri pokrajine: deželo suhe robe, deželo kočevskega medveda, deželo cvička in deželo zelenega Jurija.« Če znajo že na uradu, kjer se po definiciji ukvarjajo predvsem s številkami, tako vabljivo opisati naše kraje, kaj šele lahko o njih spoznamo, če jih obiščemo.

V ponedeljek moram službeno v Novo mesto. Prisežem, nisem računala na odprtje. A bom vseeno spila prvo legalno kavo. Službeno, seveda.