Samo človek

Bleščava srednjeevropske prestolnice, vse je razsvetljeno, le da skozi mozaik komaj, če ne nemogoče preštevnih snežink. Četverna družina, sprijaznjena z mrazom in močo, si ogleduje znamenitosti, gneča proletarcev in bistveno premožnejših vseh dežel, ki so se združili v centru, je ne moti.

Ko je človek, Slovenec, v tujini, ga nihče, to lahko zapišem, ker žalibog nisem Jure Košir ali Branko Đurić, ne identificira. In se tako sprosti, da ne prepozna niti sam(ega) sebe. In tudi z družinskimi člani je na topem delu rezila. Člani, ki jih zaradi odraščanja mlajše dvojice vse bolj vleče vsaksebi.

Po popoldanskem vandranju se, popoldnevi so ta čas trdo temačni, vračajo v apartmajsko hišo. Turističnih bivališč je v zgradbi na enosmerni uličici na desetine. V kompleks se vstopa strogo zavarovano, šifrirano. Pred vhodom so okna, ob oknih kaj drugega kot okenske police, dovolj široke in dolge ...

Družina se v začasnem bivališču nekoliko ogreje, zamenja premočene štumfke in se ponovno odpravi na plan, v 365 metrov oddaljeno restavracijo. In se podkrepi, za dober tek jim je v pomoč celo lokalni čarodej. Bistveno, gratis.

Polnih želodcev in praznejših misli se vračajo v apartma. Okenska polica ne sameva. Tam je človek, samo človek, bi rekli klošar, brezdomec? Pokrit s tremi dekami, zobajoč varianto čipsa. Da mu je še lepše, ima muziko, razlega se: But I'm only human after all. Don't put your blame on me.

Vsi štirje razumejo angleško. Večerni čaj jim za skupno mizo ne ogreje misli, tudi zaspijo nekoliko težje. Zjutraj je okenska polica nastlana s čipsastim drobirjem. Drugi večer se prizor ponovi, brez muzike. Na srečo je to zadnji večer za čutečo družinico. Poslovilno jutro je polica že zgodaj spet prazna. Še drobirja ni na njej.