Hiša posel

Ako se mi v sila rani uri uspe celopostavno erektirati, pokonci postaviti, si oči pometi in se toplo odeti ... No, zgodi se na vsake kvatre. A ko se, si v fizično in psihooporo za ročne palce zataknem pohodne palice in jo po rosi, ta čas bolj slani jutranji, mahnem v naravo.

Po par minutah ravnine z raztrosenimi odtisi nečloveških stopinj me čaka breg. Breg, ki prežene še zadnje kosme megle iz glave, onih eksternih, naravnopojavnih pač ne more. Misli začno izpod odej lesti, se odrivati, kako drugače bi človek sam, samcat na drsnem travišču zastavil, kot z razglabljanjem o svojem občem položaju v širnem svetu.

Takole zjutraj ni časa, da bi poldrugourno turo ubral, ne, to je čas za doseganje simbolnih, pomenljivih ciljev. Po približno petnajstih minutah sopenja in pregrevanja stopim na kolovoz, kratka ravnica se še enkrat obrne navzgorno in slednjič stopim na pogozden, talno popolnoma olisten grebenček. Med drevesi je na nekem mestu razmik. In razgled.



Ta je včasih ničen, očem dovoljuje le nekajmetrsko brodenje po megli, včasih pa se le nekoliko razpre in ugledam podobe, ne ravno iz sanj, iz drugega časa pač. Davnega in nedavnega.

Ako imam rešpetlin, na vasi mu pravimo daljnogled – kupil sem ga sopotnici, da iz jedilnice identificira oddaljenejše mimoidoče –, zaznam toplarniški dimnik, vem, da je blizu blok mojega otroštva, razločim pa, se mi zdi, tudi črno vdovo, stolp, ki je bil še pred meseci moje oprijemljivo delovno mesto. Ljubljana, zasebna in poklicna, se zdi kot megličast spomin in up, da čas pozna kolobarjenje.

Ko si utrnem metaforično solzo, se vrnem – kam, domov ali v službo? Na youtubu si naštimam pesem spletnega zvezdnika Ekrema Jevrića Kuća poso in se skušam lotiti tipkanja. Recimo kake rubričice. Jevrića ni več. Pred slabimi petimi leti ga je v avtu zadel srčni infarkt. Peljal se je v službo.