Razsodnost in rahločutnost

Kot večina staršev šoloobveznih otrok sem dobršen del prejšnjega tedna in šolanja na daljavo preživela na robu izmozganosti. Pa mi je precej lažje kot številnim kolegicam in kolegom. Moja punca je pridna, izredno samostojna, šolsko delo, ki ga mora opraviti, pa se ji zdi (z njenimi besedami) žaljivo lahko. Ker oba z možem delava, nama je na pomoč priskočila tašča in vsak dan pazila otroka, ju vodila na sprehode, jima skuhala kosilo in se igrala z njima. Danes sem si sploh oddahnila, zimo bo namreč pri nas preživela mama. Moja razsodnost je začasno rešena.

Kljub vsej pomoči, ki nam je na voljo, in pametni hčerki navkljub popolnoma razumem številne, ki na družabnih omrežjih tarnajo, da se jim bo »sfuzlalo«, »snelo« ali »odpeljalo«, odvisno, s katerega konca Slovenije prihajajo. Tudi sama sem blizu tega petkrat na dan. Zadnjič sem se, kljub temu da sem imela dela čez glavo, odločila, da bom delala doma, zraven pazila na otroke, skuhala kosilo pa še spekla torto za moža, ki je naslednji dan praznoval rojstni dan. Bolje rečeno, imel rojstni dan, praznovati se ga razen v ožjem družinskem krogu pač ne da, poleg tega pa realist v letu 2020 težko najde pameten razlog za praznovanje, četudi obeležuje okroglo obletnico.



Če je hčerka samostojna, naš triletnik ni. V celem dnevu mi ni uspelo od službenih obveznosti preveriti niti elektronske pošte, da sem se poleg kosila lotila še torte, pa je bila letošnja največja strateška napaka. Po zraku so leteli dinozavri, surova jajca, avtomobili in moka, in ko je mož prišel iz službe, je malo manjkalo, da mu nisem torte zabrisala v glavo. Samo zato, ker je petnajst minut zamudil.

Čaka nas še vsaj štirinajst dni tega, oprostite izrazu, sranja. Bodimo potrpežljivi z drugimi, predvsem pa s seboj. In bodimo prijazni. Ker si vsi želimo, da bi nas kdo prenašal tudi po tem, ko bo vsega tega konec.