Rajski vrt

Brkljanje po zemlji nikoli ni bilo moja priljubljena oblika zabave. Čeprav prihajam s podeželja, sem vedno raje uživala v urbanem okolju, recimo v dolgih gostilniških debatah s prijatelji. Moje vrtnarjenje je bilo omejeno na opazovanje počasnega umiranja sobnih rastlin, ki mi jih je mama pošiljala v Ljubljano.

Pred tremi leti smo se preselili v hišo z vrtom, ki ga je prejšnja lastnica obdelovala zelo skrbno. Soseda mi je povedala, da je prav vesela, da se je gospa odselila, saj ji je venomer solila pamet, da njen vrt ni urejen tako, kot bi moral biti.

Branje člankov o pomirjajočem vplivu vrtnarjenja na človeško psiho in o tem, kako dobro je, če se otroci zavedajo, da hrana ne raste na trgovinskih policah, me je gnalo, da sem se pridružila najštevilnejšemu slovenskemu plemenu, plemenu vrtičkarjev.

Vstopam v svojo tretjo vrtnarsko sezono, rezultat pa je vnaprej znan – konec oktobra se bom vsem pridušala, da se tega ne grem nikoli več.

Moje vrtnarjenje je Sizifovo delo: nenehno spraševanje, kaj sem posadila kam, neprestan boj z ogabnimi rdečimi polži, plevelom in mačkom, za katerega so prelopatane gredice najprimernejša destinacija, kamor gre še cesar peš.

Predvčerajšnjim sem zgrožena ugotovila, da trava na našem vrtu sega do kolen, da so gredice, ki jih je moja pridna mama zgodaj spomladi prelopatala, polne plevela in da je cvetje, ki ga je zasadila prejšnja lastnica, med njim praktično nevidno.

V delovni akciji je sodelovala vsa družina. Ob pol sedmih zvečer sem ugotovila, da nimamo sadik. Sledila je bliskovita vožnja v nakupovalno središče. Zdaj imam pred vrtom cel kup sadik v lončkih. Že dva dni čakajo, da jih bom posadila.

Vmes sem namreč ugotovila, da mora človek včasih poslušati srce in ne sme delati proti sebi. Sončno popoldne sem namesto na vrtu s kolegicama preživela na gostilniški terasi.