Prvi sneg

Spomnila me je na pesem Lady in Red in na Roda Stewarta. Ves naslednji dan sem prespala, boleli so me sklepi, proti večeru pa sem se spet spomnila na damo v rdečem in iz predala izbrskala teste, ki jih je hčerka v nekih drugih časih brezplačno dobila v lekarni.

Moj fant je šel v Španijo, vse kar sem dobila, pa je ta ušiva majica, smo prebirali na majicah moje mladosti. Na moji bi lahko letos pisalo: Po pol leta sem šla v petek zvečer ven in dobila covid. Ven sem šla samo zato, da bi podprla kolege na podelitvi novinarskih nagrad. Da se je večer zaključil v poznih nočnih urah na Metelkovi in da za virus nikakor ne morem kriviti kolegov konkurenčnih medijev, je že druga zgodba.

V skladu z navodili sem se torej zaprla v sobo, ker sem prespala ves dan, pa zvečer spanca ni bilo od nikoder. Prebirala sem članke o olimpijskem zvezdniku in morilcu, znanem po vzdevku Blade Runner, se ob njegovi skorajšnji izpustitvi iz zapora čudila, kako deluje južnoafriško pravosodje, ob dveh zjutraj pa sem se odpravila na nočni sprehod po hiši.

Naenkrat se mi je zunaj zazdelo neverjetno svetlo. Se je zgodil čudež in so delavci končno zamenjali utripajočo luč na javni razsvetljavi? Ne, zunaj je naletaval prvi sneg, prekril je vrt, drevesa, cesto in pločnike.

V hipu sem pozabila na pokvarjenega Pistoriusa in spet postala otrok. Oblekla sem si bundo in kapo, obula gojzarje in se odpravila pred hišo. Bila sem brez rokavic, prvi sneg je treba prijeti z golo kožo in čutiti, kako te od mraza bolijo prsti, ko oblikuješ prvo popolno kepo.

Ves svet okoli mene se je odel v tisto belo nedolžnost, ko se zdi, da je vse slabo pozabljeno in zakopano in je resnično še možno začeti znova. Prvi sneg je najlepša stvar v celem letu.