Prvaki in luzerji

Domov sva prišla dobre volje, malce pred polnočjo, s sobotnega dobrodelnega koncerta Ujemi svoje sanje v Kopru, kjer so izolski lionisti in koprska Palčica Pomagalčica zbrali več kot 10.000 evrov za pomoči potrebne otroke. Na koncertu smo zvedeli, da bo Urban v Avstraliji dobil zdravilo, ki so ga imenovali po našem Urbanu. Z njim bodo pomagali še stotinam drugih Urbanov po svetu. V Sloveniji torej imamo še enega svetovnega prvaka.

Večer posebnega šampionstva smo začinili še ob kozarčku v družbi s prijatelji, kjer smo si povedali še nekaj okroglih, globokih, morda tudi kaj modrih. Večer bi bil lahko popoln.

Tik preden sem vtaknil ključ v ključavnico, pa me je stisnilo. Majhno okence naše shrambe blizu vhodnih vrat je bilo na stežaj odprto, komarnik pomendran. Vse dlake (ni jih malo) so se mi nasršile kot naši Mici, ko zagleda psa.

Bal sem se, ali je kdo še v hiši. V shrambi je bil obup. Vse z okenske police je zgrmelo na tla. Najbolj me je skrbelo za računalnika. Ampak vse je bilo na svojem mestu. Kot bi tat vedel, kam mora iti. Samo v eni od 20 omar v hiši je našel torbo s škatlami bižuterije in nekaj zlatih spominov, nekaj verižic, prstanov, medaljon, staro mamino uro ... Ne vem, ali bi, kljub cenam zlata na trgu, dobil več kot 300 evrov za te stare kose. Spominov pa ne odtehta nobena borza na svetu.

Do dveh zjutraj so delali trije prijazni policisti. Le upanja, da bi lahko še kdaj dobili spomine, nam niso dali. Slabo spim zadnje noči, razmišljam o vseh možnih ukrepih. Z nostalgijo se spominjam časov, ko smo celo v Portorožu puščali odklenjena vrata. Vprašal sem se, ali bi živel v hiši z rešetkami, kakršne srečujem povsod po svetu. Čim revnejša in zaostala je država, tem večje in debelejše so rešetke.

Rešili bomo Urbana in še na stotine podobnih. Fanta, ki se je stlačil skozi 38 centimetrov široko okence, ne bomo rešili nikoli. Le da se sam tega še ne zaveda. Če bi pozvonil pri meni, bi mu povedal, da je zdravilo tudi za to bolezen.