Pridni, poredni

V supermarketu nas je bilo, na levo oko, na desno sem slep, približno 84. Eden je izstopal. Nisem preveril vseh polovic obrazov, a morda je bil zunaj konkurence celo najlepši. Imel je, kot je zdaj fraza, izklesano telo, morda celo najbolj v veleprodajalni. Nisem imel občutka, da bi se namenoma postavljal, a bil je sila opazen, precizneje, slišen. Na glas, z mobitelom pred ustnicami, se je pogovarjal o prihajajočem žuru.

Na katerem naj očitno ne bi bilo jestvin, saj je v voziček metal zgolj pijačo. Njegova bistvena, doslej sem omenil postranske, razlikovalna lastnost je bila, da ni imel zaščitne maske, niti za okras, takšne redarske, recimo okoli desnega potetoviranega bicepsa, ki je segal v tri-, če ne kvadriceps.

Nisem histeričen cepilec, nak, dve sredi nazaj sem dobil prvi špik v življenju, vsakršen igličast vdor v moje telo so mi zdravniške sojenice odsvetovale takoj po prihodu na ta grdi, grdi svet. Ampak take zadeve me pogrejejo, pa naj bo zunaj 25 ali 35 stopinj. Celzija.

Če je obrazno razgaljen otrok, ženska, moški nad 70, okej, 75 let, napadem. Ustno, z masko. Zakaj je nima on, ona? Ono z otroki sem si izmislil. Krajše: preden odprem gobcalo, preverim, ako so zasilni izhodi odprti, saj sem nazadnje nekoga udaril, lastne otroke izvzemam, pred približno 40 leti.

Kaj mi je bilo storiti? Naj mešanca med shujšanim Chorchypom in Mikićem, če bi se poblajhal na črno, dam na pranger? Ko je frajer – včasih smo v Ljubljani ta izraz prevajali z zdrav kmečki fant – prišel na vrsto za plačilo, se mu je posvetilo, da je nekaj pozabil. Četverica je čakala štiri minute 23, da se je vrnil s plastenko kokakole.

Telefona ni ugasnil. Sam sem bil pri avtomatski blagajni tiho kot – G. K. In se domov odpeljal s sklumpanim citroënom, ne pa s karavanom pretežno rumene barve z vključenimi zvočno-vizualnimi signali. Zdravje je na prvem mestu!