Pošasti, ki smo jih ustvarili

Ko smo izvedeli, da se Slovenija iz črne barva v rdečo, da bodo torej v torek šli v šolo učenci prve triade in se bodo odprli vrtci, sta bila moja otroka živa podoba družinske idile.

Skupaj sta ležala v postelji in poslušala pravljico. Tako je vsak večer nekaj minut, preden se skregata, stepeta ali pogrizeta. Sledi najmanj enourno divjanje po hiši, preden poživinim in končno omagata.

Novico, da se bosta vrnila v družbo prijateljev, sem jima sporočila v trenutku redke bratske sloge. Tretješolka je začela skakati po postelji in navdušeno vpiti: »V šolo grem, v šolo grem!« Bratec se ji je takoj pridružil v evforiji, čez nekaj minut, ko sta se zadihala, pa je začel razmišljati. »Mami,« se je oglasil, »jaz ne bi šel v vrtec. Raje bi ostal pri stari mami.«

Odkar ne hodi v vrtec, je najmlajši družinski član nekajkrat omenil, da pogreša prijatelje, predvsem Kajo, s katero se resno namerava poročiti. Kot velik nasprotnik »slinastih lupčkov« me je zaskrbljeno vprašal, ali se bi Kaja z njim poročila, tudi če se ne bi hotel poljubljati z njo.

Odvrnila sem mu, da verjetno ne bo šlo, in vdan v usodo je zavzdihnil: »No, potem se bom pa potrudil. Ampak tebi pa vseeno ne dovolim, da me lupčkaš!«

Toda v nasprotju s starejšo sestro, ki je vmes že nekajkrat razglasila, da bi bila pripravljena žrtvovati vse svoje prihranke za vrnitev v šolske klopi, triletniku tudi napoved srečanja z usodno ljubeznijo ni dovolj, da bi zapustil hotel s petimi zvezdicami pri stari mami, ki vključuje neomejeno število pravljic, neomejen dostop do sladkarij, novo igračko ob vsakem obisku trgovine in takojšnjo izpolnitev vseh njegovih želja.

Ob vsem veselju, ki ga čutim, ker se bosta otroka vrnila v civilizacijo, me tudi zelo skrbi za njegovi vzgojiteljici. Kako se bosta znašli med pošastmi, ki smo jih v tem času ustvarili v ljubečih družinskih gnezdih?