Poletne lepot(ic)e

Ko smo se polni počitniškega pričakovanja z do konca odprtimi okni avtomobila, ki sta ga preplav­ljala puhteča vročina in – končno – značilen vonj našega zaliva –, spuščali proti morju in skoraj dvema mesecema brezskrbnosti, kopanja in dolgočasenja, je imela naša fieška hrustavka le še listje, češnje so bile že vkuhane za zimske dni.

A škarpo višje na hribčku se je ponujalo marsikaj, o čemer nismo hotele poslušati nenehnega prigovarjanja odraslih; naj si gremo po ringlo, hruške, jabolka ali slive. No, fige so bile druga zgodba. Še zelene grozde kvintona smo, ne da bi ded vedel, na skrivaj izkoristile za kakšno lumparijo in ga s terase vrgle skozi odprto okno v stranišče sosednjega hotela.

Tudi za beličnike, ki so bili bodisi prekisli bodisi prekašasti, ni bilo pretiranega zanimanja, najbolj­ sem čakala marelice, ki so konec julija, ko se je že prevešal v avgust in dopust mojih staršev, iz Ljubljane vedno prihajale v gajbicah. Njihov nepozaben okus in teksturo že leta zaman iščem po tržnicah. Babičinim cmokom za večerjo pred sprehodom proti Piranu ni bilo para.

Ali potem novembra moja rojstnodnevna torta, ki mi jo je spekel oče iz mareličnega kompota in obilo sveže stepene smetane ... sestrični še danes sanjata o njej. Medtem so v poletnih mesecih pri vikendu­ stare mame v slapovih zorele maline, iz katerih je marmelada v mesecih, ki so sledili, prav tako nepozabno polnila palačinke. Po počitnicah je bila doma že sezona jonatana, krivopeclja in ananasove renete, polna je bila običajno tudi viljamovka.

Vse to bi zdaj nazaj, z ribezom vred, ki ga je bilo za velike sklede, pa prav tako ni šel v slast. Ob neuspelem nasadu malin in zadnji izkušnji z lokalne tržnice, ko je med kupkami vladala nestrpnost, če ne histerija, da bo vsega zmanjkalo – pobrala sem nekaj zadnjih zame nostalgičnih junijskih lepotic –, stežka gojim veliko upanja. Tretjina Sicilije naj bi se že do leta 2030 spremenila v puščavo.