Pogled zadnjih dveh

Pravijo, da so oči zrcalo duše, a tudi sama, četudi naivna, kot sem, resnice o ljudeh ne iščem več samo v njihovih očeh. Jo pa intenzivno poskušam najti v živalskih očeh. Zdi se mi, da nimajo tistega lažnivega filtra, s katerim so opremljene človeške.

Našemu pasjemu zmešancu Lotu dolgo nisem mogla pogledati v oči. Skrival jih je pod sivimi dlakami, ki si jih je šele nedavno pustil skrajšati. Lepe, lešnikovo rjave oči ne zmorejo dolgega pogleda. Hitro jih negotovo odnese stran. Beločnica, ki se pri tem pokaže, nakazuje kanček norosti. Ko Lota čoham po prsih, oči sicer uživaško pripre, a ko poskušam narediti kaj, kar mu ni všeč – tega je veliko –, se v njih hitro zbudi prestrašena zver.

Zadnjič sem pred utopitvijo rešila življenje martinčku (pozidna kuščarica), ki je že hrbtno plaval v pitniku za ptice. Negibno telesce na svoji dlani sem užaloščeno, a radovedno preučevala, ko je kar naenkrat začelo dihati. Čez nekaj trenutkov je odprlo oči. Vame je zrl prestrašen, zbegan, a mislim, da tudi hvaležen miniaturni zmaj.

Zrla sem tudi v oči in se zaljubila v enomesečnega žirafca Valentina. Z dolgimi trepalnicami lahko omreži vsakogar. Podobne oči imajo krave, zato se sprašujem, zakaj njihov očarljiv pogled ne prepriča ljudi, da bi jih prenehali jesti.

Največ časa sem v zadnjem letu in pol, ko sva z Boštjanom raziskovala in pisala najino prvo skupno knjigo, posvetila dešifriranju pogleda zadnjih dveh severnih belih nosoroginj. Drugi največji kopenski živali imata čisto majhne oči z zelo veliko dioptrijo. Sprašujem se, ali je to imelo kakšno vlogo, da sta ostali zadnji predstavnici te vrste, Zadnji dve. Naši pogledi so se srečali, a nikoli staknili. Med nami so bili ves čas njuni rogovi. Tisto, zaradi česar nosoroge iztrebljajo. Tisto, zaradi česar sta Najin in Fatu ostali sami. Vendar me njune oči niso obsojale. V mojem pogledu pa se je zrcalil sram v imenu celotne človeške vrste.