Gledati svet skozi poezijo

Po podelitvi letošnjih Rožančevih nagrad, kjer je s svojo zbirko esejev o poeziji Znamenja v kroženju slavil pesnik Uroš Zupan, smo se s častno nagrajenko Manco Košir, člani žirije in drugimi nominiranci, Ireno Štaudohar, Tomažem Grušovnikom in Goranom Vojnovićem ..., usedli v kavarnico ob Cankarjevem domu, na košček čokoladne torte in kozarec penine.

Razmišljali smo o tem, kar je rekel Zupan ob prejetju nagrade, je res, da poezija izgublja svoje mesto in vrednost v prostoru? Bo čez nekaj let sploh še kdo bral? Porast pametnih telefonov je spremenil doživljanje najmlajših generacij. Kakšni, kako intenzivni bodo morali postati dražljaji umetnosti, da bodo lahko tekmovali z agresivnimi hitromontažnimi podobami ob skrolanju na youtubu, tiktokih, instagramih ...?

Medtem ko sem kradla čokoladne bonbone sosedu filozofu in razpredala o tem, za koga sploh pišemo, kaj se bo zgodilo s poezijo, je mladenič kakih dvajsetih let ob meni, nisem ga poznala, nežno rekel: »Morda pa to sploh ni naša stvar? Morda sploh ne vemo, kaj je zanje poezija, morda gradijo nov svet, ki je tako drugačen, ampak vse to je v redu. To je njihov svet, in v njem bodo živeli oni.« Za hip mi je zaprlo sapo. Kakšna drža neobsojanja, sprejemanja, lepote.

Zazrla sem se v tega fanta daljših las in z globokim občutljivim pogledom, ki je bil videti kot sodobni knez Miškin v Idiotu F. M. Dostojevskega. Ampak je res, sem pomislila. S kakšno pravico tarnam in obsojam? Po čem lahko sodim, da je naš svet bolj zanimiv od njihovega? To bo njihov svet, njihova pravila, njihova poezija.

»Skozi poezijo sem gledal svet/in ga še vedno gledam/in ga bom gledal, dokler bom na tem svetu,« je zapisal Uroš Zupan v eni od pesmi svoje nove zbirke Psica in poletje.

Ne bojim se več za nove generacije. Svet, ki ga gledaš skozi poezijo, je lepši, ker je to svet neobsojanja. To mi je pokazal mladenič za mizo.