Pismo iz Odese

9. maja 1945 je sovjetska Pravda natisnila časopisni izvod, namenjen zgodovini. Skoraj čez pol strani je bila postavljena Stalinova slika, fotografiji zavezniških voditeljev Churchilla in Trumana sta bili skupaj veliki za tretjino Stalinove podobe. Druga svetovna vojna na evropskih tleh je bila končana, nacizem je bil zlomljen.

Ko sem kupoval Pravdo, natisnjeno na dan zmage, sem zaznal, da jo prodaja Marina iz Odese. Ob nakupu me je algoritem vljudno opozoril, da bo zaradi posebnih okoliščin, torej vojne v Ukrajini, pošiljka potovala kar dolgo, kak mesec in pol. Ker pa sodobne tehnologije omogočajo, da vsak trenutek vemo, kje je pošiljka, sem z nestrpnostjo spremljal pot paketa.

Po dnevu ali dveh je bila kuverte odpremljena iz Odese. Počakal sem še dva dneva in iz Kijeva dobil sporočilo, da so dragoceni kos papirja vkrcali v zabojnik. In potem so minili še trije dnevi, ko sem vedel, da je starodavni časopis zapustil vojno območje. Slaba dva tedna po nakupu me je aplikacija razveselila s podatkom, da je pošiljka na naši carini.

Potem se je začelo čakanje. Nekaj dni je trajalo, da me je pošta obvestila o načrtovanih carinskih postopkih. Izpolnil sem formularje in jih odposlal. Da me bodo obveščali o naslednjih korakih, je sporočilo avtomatsko generirano elektronsko pismo. Potem sem spet čakal.

Dva tedna zatem, ko me je algoritem obvestil, da je pismo iz Odese na slovenski carini, sem zavrtel brezplačno telefonsko številko. Novoletna gneča je in pismo prihaja iz čudnih krajev, zato je podvrženo carinskemu pregledu, me je miril prijazen poštni uradnik.

Potem se je zadeva vendarle premaknila. Dobil sem račun za carinske postopke. Strošek postopka je bil višji od kupnine za časopisno dragocenost.

Od Odese do Slovenije je pismo potovalo manj kot dva tedna. Od slovenske carine do nabiralnika za Bežigradom je potovalo tri tedne.