Pasterizacija

Pred desetletjem sem zaradi redkega nočnega ropota v nenaseljenem, podstrešnem delu bajte nastavil različno velike plastične pasti in eno tako bolj kruto, leseno, ter vanjo polhcu nastavil hruškin krhelj. Ujelo se ni nikdar nič, tudi potihnilo je kmalu, v spomin na neprijetnosti je ostal raztros iztrebkov.

Zdaj, ko je pritisnil mraz, imamo spet gosta, gostjo. V zadružni prodajalni spoznam, da je veda o pasteh, priložnostno imenovana pasterizacija, sila napredovala. Giljotina za polha še deluje, kar vem iz prve, poškodovane roke, ko sem jo po dolgem času preizkusil – le krhelj je treba zamenjati in ga na novo poprhati s cimetom.

Strokovnjak v zeleni halji, priložnostno ga imenujem Pasteur, pa mi je za kune in podlasice po logično-nefilozofskem traktatu prodal tehnično najbolj sofisticirano napravo z limanicami za male glodalce. Ozko, skoraj pol metra dolgo kletko s ploščo, ob katero namestiš vabo, in ko podlasica, pa naj bo še tako zvita, ali kuna, zlatica ali belica, stopi nanjo, se kletka obojestransko zapre.



Past je nastavljena že nekaj tednov, od ust si moramo trgati jedačo in jo nastavljati robatežem. Pečeni koščki perutnine, hrenovk, ostajajo nedotaknjeni, nam pa grozi, da bomo morali med vegetarijance. Te ž'valce bojda obožujejo mesnine, če bi rastlinje, bi jim podtaknil pastinak.

Nadlogo je baje moč pregnati s hrupom, tranzistorsko glasbo, a bojda so vsaj kune imune na program radia Aktual, meni pa je najbolj pri srcu. Zato na podstrehi ponoči v obrambo puščam prižgano luč, mesa pa ne menjam več vsakih šest dni.
Še to sem izvedel: če bi se zverinica ujela, jo je treba s kletko vred zbasati v avto, nikarte je spustiti preblizu doma. In jo odpeljati, ne v Rezijo, še dlje, najbolje v Culukafrijo. In kje je to? Bom pač garminčka vključil.