Ogenj in voda

Pridejo dnevi, ko se pandemične zapore končajo in gre človek lahko na pot. In ker so bila potovanja poltretje leto redka dobrina, lahko popotnik na pravila, ki urejajo premike z enega konca sveta na drugega, pogleda s spočitimi očmi. Brez panike: ne pišem o potrdilih, ki jamčijo, da je človek štirikrat cepljen, zato se lahko vkrca na letalo. Obstajajo pravila, ki so bolj elementarna. In če rečem elementarna, mislim na starodavno dojemanje, kaj so temeljni elementi tega sveta. Takole gre seznam: ogenj, voda, zrak, zemlja. Ne nujno v tem vrstnem redu. Skratka, ali gre človek lahko na pot, če seboj prenaša enega od naštetih elementov? Zrak in zemljo za potrebe te analize puščam ob strani. Posvečam se vodi in ognju.

Različni deli sveta so na vprašanje oblikovali različne odgovore. Zahodni svet je osupljivo svobodomiseln, ko gre za pravico do igranja z ognjem. Oseba, ki želi na letalo prinesti vžigalnik, bo lahko svobodo gibanja po zraku izvajala brez omejitev. Več težav je z vodo. V zahodnem svetu se najdejo letališča, ki pred vstopom v notranji krog letališča postavijo velike kante za smeti. V te kante potniki odlagajo plastenke z vodo. Povzemimo: ogenj da, voda ne. Hec je seveda v tem, da je voda sama po sebi nenevarna. Nevarna postane le, če jo v plastenki kdo nadomesti s kakšno drugo prozorno vnetljivo ali eksplozivno tekočino. A zahodne varnostne službe vžigalnik tolerirajo, vode pa ne.

Naletel sem na kraje, kjer je pravilo drugačno. Z vodo ni težav. Konec koncev, če se človek znajde v tropskem okolju, lahko, če ne pije dovolj, tvega dehidracijo. Ali nastanek krvnih strdkov. Rentgenske naprave ne piskajo, če človek v nahrbtniku nosi plastenko. Hkrati pa je pred rentgenom ponekod postavljen velik zabojnik, v katerega mora popotnik odvreči – vžigalnik. Pravilo je zrcalno: ogenj ne, voda da. Kaj je bolj smiselno?