Italijanski tigri

Najmanj desetletje mojo pozornost v hrvaškem ribiškem mestecu priteguje »galeb«: sončna očala, briljantina v nazaj počesanih laseh, brki, bele hlače na zvonec, srajca s tremi odpetimi gumbi, pod njo mišičasto razkošje in bogata poraščenost. Težko ga je spregledati, ko s stoječim ovratnikom in zavihanimi rokavi paradira po rivi. Včasih jih je bila menda cela jata … A tudi njihove vrste so 60-, 70-letna menjavanja plim in osek razredčila, zalizci so posrebreli, koža pa se je odela v barve utrujenega zlata. In letos, ker nesreča nikoli ne pride sama, se je pojavila nova nadloga: konkurenca v obliki italijanskih »tigrov«.

Hrvaška se je namreč odločila, da bo kakšnih petdeset tisoč rasnih italijanskih samcev iz Bologne poskusno privabila v Istro v upanju, da bodo dovolj privlačni za hrvaške ženke in da bo pilotni projekt, prvi te vrste v zgodovini naše južne sosede, kar se da hitro obrodil sadove. Prvim 10.000 prišlekom so bili vrata v začetku prejšnjega tedna pripravljeni na stežaj odpreti v Premanturi. Takoj se je oglasila stroka, češ da je treba z »bolognčani« potrpežljivo, saj imajo za seboj dolgo pot. Poleg tega so jim hrvaške oblasti najprej odredile laboratorijski pregled. Kar precej so utrujeni in trenutno v slabši kondiciji od domačih samcev, so opozarjali, zato najbrž ne bodo kar takoj strastno napadli … Ko pa bodo, za ženke ne bo posledic … Uvoženi primerki italijanskih krvosesov, ki se jim učeno reče Aedes albopictus, v naravi pa so to tigrasti komarji, namreč ne morejo imeti potomcev.

Ne vem, ali so domorodci iz Premanture italijanskim tigrom že prvi teden prepustili vse neveste, sami pa so se odleteli ženit čez pol istrskega polotoka. Toda minuli konec tedna je bilo, kot da so domači komarji, še preden so v Premanturi izpustili drugi kontingent tujcev, že dosegli obale Poreča in s tamkajšnjimi ženkami uprizarjali divje zabave. Celo »galebi« so se jih otepali.