Odmik in premik

»Zakaj nam je žal za ljudi, ki ne morejo potovati? Ker se s tem, da se ne morejo razširiti navzven, tudi notranje ne morejo razširiti, ne morejo se mnogokratiti in s tem jim je odvzeta možnost, da bi naredili obsežne izlete vase in odkrivali, kdo in kaj drugega bi še lahko postali,« je prepričan Pascal Mercier v romanu Nočni vlak v Lizbono.

Na misel pride pripetljaj izpred let, ko sva se s prijateljico navdušeni vrnili iz Italije. Na letališču naju je pričakal njen tedanji fant in nato v avtu stopnjeval svoje nenavadno ljubosumje ter nama skušal dopovedati, kako so potovanja brezzvezna, da on gre pač neko destinacijo pogledat na National Geographic TV in je to zadosti. Za adijo sem mu zaželela srečno pot v »zaslonovanje«. Ne verjamem, da je razumel.

Komaj sem čakala, da se ob koncu poletja dobim z mojim D., da si izmenjava vsa doživetja. Kako vzhičen je bil ob vrnitvi iz ameriškega nacionalnega parka Yosemite: »Od vseh templjev narave, v katere mi je bilo dovoljeno vstopiti, je ta z naskokom najveličastnejši.« Podobno »magičnost« sem doživela letos spomladi, z najljubšima prijateljema, v Parizu.

Ena izmed modrosti Kerouacovega romana Na cesti govori o tem, da so edini pravi ljudje tisti, ki so dovolj nori, da jih vse zanima, da bi počeli nič in vse hkrati. Gre za občutek, ko se nekje v tebi zgodi tisti klik in je v resnici edina terapija letalska vozovnica.

In klikneš. In greš. In včasih je treba zagotovo iti tudi, da se pogovoriš sam s sabo. Ampak ti pogovori so nekako boleče prijetni. Ko nekje daleč stran brskaš po sebi, se odgovori zdijo bliže.

In, ne nazadnje, neskončno sem hvaležna staršema, da sta nama s sestro privzgojila pomembnost širjenja obzorij in nama potovanja vseskozi omogočala. V resnici so odmiki nujni. Za premik v življenju.