Nekaj preprostega

»Ali v tem našem zapletenem življenju lahko obstaja kaj preprostega?« me je vprašal sin, ko sem mu povedala, kaj bom pripravila za nedeljsko kosilo. Seveda lahko, sem pomislila in odprla spletno stran svoje priljubljene picerije. Mar obstaja kaj preprostejšega od pice, sem se vprašala z nasmehom olajšanja, medtem ko je na zaslonu migotal cenik s kakšnimi tridesetimi mamljivimi imeni, razdeljenimi v dve kategoriji.

»Rdeče pice.« »Prva.« »Druga.« »Prva za drugo.« »Tretja za prvo.« »Ob tej Dado ponori.« Čakaj malo, sem vzkliknila, tukaj bo že izbira izziv. Poskušala sem razbrati, po čem se razlikujeta »Prva za drugo« in »Tretja za prvo«, zaslutila sem, da je Dado nor na šest vrst sirov, in ko sem se že skoraj odločila, da bom kliknila na pico, »Ko jagenjčki NE obmolknejo«, ki me je zapeljala s kombinacijo ovčjega sira in oljčnega olja, so mojo pozornost pritegnile bele pice.

»Ljubček, odloči se: bi raje 'Inčuni počivajo v oljčnem olju (ne za dolgo)' ali 'Kar mi je danes ostalo v hladilniku (izkazalo se je za vrhunsko)'?« sem zaklicala sinu in se smejala ob njegovem zmedenem pogledu. Pa saj si sam hotel, da danes za kosilo pojeva nekaj preprostega, mar ne?

Pravzaprav sem uživala v vnovičnem spoznanju, da je pica simbol urbanega entuziazma in paradigma dekadence našega časa. Po njenih robovih se vrti zgodovinska kontinuiteta, spremenjena v – kot bi dejal mojster picopek – nedotakljivi zakon, ki je povsem enako uporaben za vsakdanje življenje mrzličnega stoletja kot tudi za slovesnosti individualizirane vsebine.

Poklicala sem številko, in ko sem zrecitirala imeni – tisto z ostanki iz hladilnika in »Tuna je vse bolj rdeča (najbrž od sramu)« –, me je moški glas ljubeznivo vprašal: »Želite tanko ali debelo testo?« Tanko. »Običajno ali brez glutena?« Molčim. »Imamo tudi pice iz integralne moke.« Življenje je lepo, pomislim, in to prav zato, ker v njem ni nič preprosto. Iskrene čestitke ob 9. februarju – mednarodnem dnevu pice!