Neinformirano informirani

Ravnokar sem dobil vabilo na sejem izobraževanja in poklicev, imenovan Informativa. Čez deset dni bodo na gospodarskem razstavišču predstavili vsa mogoča izobraževanja, različne poklice, informacije o štipendijah in drugo, kar mladim pride prav na začetku poklicne poti.

Čeprav bodo uradni informativni dnevi šele 17. in 18. februarja, me je to vabilo spomnilo na čas precej pred internetom, ko sem se sam odpravljal na srednješolski informativni dan.

Na naši osnovni šoli seveda nihče ni nič vedel o šoli, ki me je zanimala. Zato sem se znašel sam, poiskal naslov šole in informacijo, kdaj je informativni dan.

Manj uspešen sem bil pri iskanju šole v naravi. Potem ko sem se izgubil za Bežigradom, sem celoten za mojo prihodnost tako pomemben dogodek zamudil. Tako do prihoda na zdravstvene teste nisem vedel, da imajo na tej šoli sprejemni izpit iz matematike in psihoteste.

Oboje sem opravil, bil sprejet na šolo, jo kljub pasje težki matematiki nekako izdelal, nato pa so me valovi naključij odnesli v neke čudne vode, kjer si samega sebe nikoli prej nisem predstavljal. V teh vodah zdaj plavam že več kot četrt stoletja in ni mi dolgčas.

Informativni dnevi so morda lahko celo koristni, čeprav tega iz prve roke ne vem zagotovo.

Vem pa, da so pred približno 35 leti moje vrstnice iz Pomurja drle na informativne dneve za šiviljsko šolo. Razumljivo, saj so imele zagotovljeno službo v tekstilnem velikanu Mura, kjer so delali že njihovi starši in sosedje.

Četudi so nadobudne šivilje izbrale pravi poklic, ki so ga z veseljem in dobro opravljale, jih o tem, da se bo njihov velikan že čez dobro desetletje začel potapljati, ni informiral nihče. Samo umetna inteligenca ve, koliko današnjih poklicev bo čez petnajst let umrlo.

Zato je nemara modro prisluhniti misli človeka, ki je po padcu z ladje v Atlantski ocean spoznal, da je v velikem morju morda enako koristno, če kaj počneš, kot če ne počneš ničesar.