(Ne)znanec

Dolga leta sva se srečevala po darkerskih punktih v Ljubljani in si prej ali slej začela pomigovati v pozdrav in odzdrav. Prvič sva spregovorila, ko sem v petem nadstropju kliničnega centra ležal v isti sobi kot njegov oče in ga je prišel obiskat.

Moja zgodba ga je tako ganila, da je odšel v pritličje in se vrnil z bonboni zame. Ne vem več, katerimi, bili so kislega okusa, pa vendar sladkih občutkov, ki jih ne bom pozabil. Od tega je petnajst let.

Srečava se, na ulici, na vsake kvatre ali še redkeje. In se pozdraviva, z nasmehom, ima zelo prijazen obraz. Z leti sem izvedel, kdo je, muzkontar, s svojim inštrumentom igrajoč v različnih bendih, če tako rečem, modernejše glasbe. Obvlada.

Nedolgo nazaj ga, pešca, dohitim z avtom, zavijem h kraju, odprem sovoznikovo okno in začneva pogovor, kako, kaj in tako. In ga povprašam po očetu, je še živ? Ne, ni več, se pa vprašanju na moč začudi, češ ... Izkaže se, da se bolezni svojega očeta spomni, svojega dejanja, bonbonov, ki so me takrat, itak sem bil zaradi nemile usode mehak kot spužva, krepko ganili. Tudi ko sem mu dogodke natanko opisal, sam imam namreč, kar je včasih precej zoprno, malone travme povzročujoče, precej dober vizualni spomin.

Torej vsa ta leta nisva pavšalna znanca, ker jaz pomnim njegovo mini gesto, on pa je vesel, da me vidi opomoglega si, saj mi je tedaj res slabo kazalo. In se pozdravljava kar tako, kot sem se v prejšnjem tisočletju z marsikom, pač na podlagi uniforme, rekli smo ji darkerska. (Ne)znanec je svojo opravo ohranil v zrela leta, sam sem mladostno suknjo zamenjal.

Tudi v medijih se je možak vedno kazal kot zelo prijaznega, ampak da bi kdo kar tako, zaradi lepšega, pozdravljal na pogled tako zoprnega postaranega mladeniča, kot sem jaz, tega pa ne razumem.