Navijač

Nekoč se mi je zatipkalo, da ni bolj žalostnega, obžalovanja vrednega človeka, kot je srečni, evforični navijač. Mislil sem na športnega, pa bi zlahka pritaknil političnega. Saj veste, množična, ovčerejska, čredna izguba (samo)zavesti na račun krčmarjev, pastirjev, ki v minuti zaslužijo toliko, kolikor sledilci v nekaj letih, lahko desetletjih.

Tudi sam v precejšnjem odstotkovnem deležu zelo težko nevtralno spremljam športne pripetljaje. Na srečo le po televiziji. Minule dni je naneslo, da so se bolj ali manj boleči porazi kar kopičili. Sicer silno uspešni odbojkarji so jih v sklepu svetovne lige trikrat dobili po betici, formulaš Verstappen mlajši serijsko premaguje mojega Lewisa Hamiltona, še pred začetkom Wimbledona sem slutil, da bo Sereni Williams­ nevemkolikič spodrsnilo pri naskakovanju sorekordnega turnirja za grand slam. In ji je dobesedno. Ni težko razbrati, v nekaterih športih sem izrazit rasist.

Ko je Primož Roglič drugič nagravžno padel v Franciji, sem trikrat tako zavpil, da se je po petih minutah iz nadstropja primajal eden od mojih ljubih in preveril, ali se mi ni kaj zgodilo. Ne, zgodilo se je Rogliču. Potem je v fuzbalu izpadla Nizozemska, pa Francija, proti reprezentanci, katere velik del igralcev bi priimkovno lahko igral (tudi) za Slovenijo ali Avstrijo, izpadla je Portugalska, edini svetli točki, ki sta mi osladkali grenke solze, sta bila poraza Nemčije in Hrvaške. In Mohoričeve solze.

Vem, da so bile v Montrealu leta 1976 olimpijske igre, ampak o njihovih hokejistih ne vem nič, tako da me vsaj NHL in NBA Čančarju (aja, pa Dončiću) navkljub ne brigata. Se vam zdi, da kaj, kdo manjka? Verjetno bi me kdo lahko vprašal, kaj pa je s Tadejem Pogačarjem. Odgovor bi mu zamomljal do nerazumljivosti, več kot razvidno pa se mi postavlja vprašanje, kaj si pravzaprav mislim o žalostnih navijačih.