Najlepši deček

Bilo je nekoč v ljubljanskem kavarniškem Unionu. V trenutku slabosti, katere vrste, ne vem, alkohola ni konzumirala, je gimnazijski sošolki ušlo, da sem tak kot Tadzio. Nadet sem imel bel puli, dolge lase umite, glavo, bilo je sredi osemdesetih, precej oprano. Vsak, ki je kdaj ugledal moj fris, bo krepnil od smeha, če razkrijem, da je bil poljsko zveneče poimenovan mladeniški junak filma Smrt v Benetkah Luchina Viscontija.

Film je bil, kdor ga je gledal, naj sam pri sebi premelje kakršnekoli pomisleke, lep. Tadzia je igral Šved Björn Andrésen. Očeta v realnosti ni poznal, mama je izginila iz njegovega življenja, čast in slavo mu je iz vsega srca, saj vemo, kaj je tlakovano z dobrimi, najboljšimi nameni, privoščila babica.

Z lepoto je osvojil svet. In odraščal. In venel. Bil je žrtev svoje zunanjosti, no, to smo navsezadnje skoraj vsi, a njega je nalepka, da je najlepši deček na svetu, ugonobila.

Pred dobrim tednom sem si ogledal dokumentarec Najlepši deček na svetu. Dokumentarec o dolgolasem zaraščencu, ki je hodil po robu stockholmske klošarije. Na stara leta se zaveda, da je bil žrtev zlorabe, ki je ni prenesel. Kadri, v katerih režiser po šolah v več evropskih državah izbira, javno neskrivajoč svoje gejevstvo, dečka svojih filmskih sanj, so, kako bi rekel, na meji danes kanoniziranega dobrega, še zakonitega, pravšnjega okusa. Pravzaprav nekaj sežnjev čez.

S filmom smo športni navdušenci spoznali, da Vzhodni Nemec Hans-Georg ni (bil) edini Aschenbach, enak priimek je imel tudi Gustav, le da filmsko, v njegovem kostumu pa je nastopal Dirk Bogarde. Za vedno se mi je vtisnila v spomin tudi Mahlerjeva muzika.

Glede lepote. Ko sem o svoji nemalokrat zamlada, še pred naslovitvijo s Tadziem, podvomil, so me mati potolažili, da je vsak človek po svoje lep. A ko sem spoznal nefilmsko usodo Björna Andrésena, sem vesel, da nisem najlepši. Pa ne mislim na svetu ...