Mostarske kiše s točo

Ta pomlad je tudi ob Neretvi radodarna z dežjem. Pridelovalci mandarin so polni prask, ker redčijo goste krošnje. Debla so bila ves čas mokra in se ni dalo plezati po njih. Med svetlečimi temnimi lističi je še tu in tam kak opojno dehteč cvet, na zemlji je polno kilavih plodičev, ki jih veter otresa z vej. Zdravi so veliki kot grah. Neretva je polna vode. Ožja ko je struga, bolj zelena je.

Ko cesta ob reki navzgor seka redka naselja, se med hišami in drevesi kažejo stare rane: kamnite lupine, iz katerih strmijo luknje nekdanjih oken, obraslih z bršljanom, zapuščena polja in vrtovi, pogorišča, ki jih je spral dež. Neretva v ozki dolini poskakuje kot trop mladih koz.

Naenkrat se hribi, kjer med skalami še rumeni brnistra, razmaknejo in skozi špalir vinogradov se cesta spusti v Mostar. Brskam po spominu, od kdaj se prvič spomnim Mostarja, in nenehno mi prihaja pred oči knjiga z modrimi platnicami. Mostarske kiše. Pero Zubac, Vladimir Nikolić. »U Mostaru sam voleu neku Svetlanu jedne jeseni …« Na levi strani verzi, na desni ilustracije. »Nije bilo sunca nije bilo ptica ničeg nije bilo ... a padale su nad Mostarom neke modre kiše.«

Pesem, ki je kot ošpice okužila mlade po Jugoslaviji, je Zubca čez noč povzdignila v pesnika Mostarja. Knjigo so prevajali in ponatiskovali. Zdaj pesem na youtubu recitira Rade Šerbedžija. Čeprav Zubac nikoli ni živel v tem mestu, so mu zaradi pesmi, ki je bila prvič natisnjena 8. oktobra 1965, potem ko jo je nekaj dni prej ponoči napisal v Novem Sadu, v Mostarju hoteli ob starem mostu podariti manjšo hišo. Zahvalil se je in zavrnil ponudbo, ker se mu je zdelo, da bi bil zaradi take časti lahko kdo prizadet.

Mostar je živahen. Med turisti švigajo študenti, kdo ve, koliko Svetlan je med njimi, z vrha novega starega mostu v mrzlo Neretvo skače domačin. Nenadoma se nebo stemni in med slapovi dežja se zrna toče odbijajo od tlaka. V avli gimnazije, kjer nas nekaj do kože premočenih vedri, varnostnik z nasmeškom zmaje z glavo in reče: mostarske kiše, ampak tako ni bilo nikoli.