Morda bo pa letos bel

Čeprav nisem več najmlajši, se mi bel božič že dolgo zdi mistika, ki sodi le v otroške pravljice. Brskanje po spletu navrže podatek, da smo v Ljubljani nazadnje za božič imeli sneg leta 2007. Tega se ne spomnim, si pa glede na grenke izkušnje in poznavanje razlike med željami in resničnostjo upam trditi, da smo pred 17 leti, bolj kot uživali v belini, bentili nad nadlež­no plundro.

Zakaj bi si torej kdorkoli, ki ni ravno reden konzument otroških pravljic, želel belega božiča? Ker ljudje kot domnevno razumna bitja ne slovimo po racionalnosti, tudi nismo vedno dovolj premišljeni pri izbiri želja in te kdaj celo meso, pardon, sneg postanejo. Tako se nam bo, zlasti tistim, ki živimo malo ven in malo višje od prestolnice, danes zvečer in jutri morda uresničila stara želja, domala hrepenenje, po belem božiču.

Gostje se bodo na tradicionalno družinsko večerjo iz Ljubljane pripeljali v temi. Med vožnjo bodo v soju žarometov videli nekaj belega ob cesti, ne pa dovolj, da bi zaznali rjave zaplate krtin na travnikih nekaj deset metrov od roba cestišča. Stopili bodo iz avtomobila na spluženo dvorišče, obrobljeno s krancljem napluženega in od mimoidoče zverjadi še ne polulanega snega. In tako bodo navdušeni nad iluzijo belega božiča z mokrimi čevlji vstopili v očiščeno in po dobrotah dišečo hišo, kjer se bo spodobilo takoj na hitro privezati si dušo s kakim napitkom, ki ogreje srce, dušo in še kaj.

Sledila bo večerja, obilna in svečana, pospremljena z neskončnokrat slišanimi hrupnimi zgodbami starejših družinskih članov, medtem ko se bo mlajši del družine, zasidran na kavču, krohotal nam, bumerjem, in svojim, za nas, bumerje, nerazumljivim foram. Še sreča, da bo zunaj mrzlo in »belo«, da bomo ob prepolnem hladilniku imeli kje hladiti sladice. Naj jih le ne bo preveč in naj se gostje varno vrnejo domov. Predvsem pa naj jim vere, da so končno spet doživeli bel božič, ne umaže pogled na kako rjavo krtino.