Moj sovražnik zemljevid

Obožujem potovanja, na katerih nekdo drug prevzame izziv iskanja ulic, kamor je treba zaviti, muzejev, ki jih želim obiskati, in hotela, v katerem je rezervirana postelja.

Ko grem na pot sama, me zmeraj rahlo črviči pri razmišljanju, kolikokrat se mi bo uspelo izgubiti. Pred kratkim sem v Krakovu dve jutri zapored krenila iz hotela proti železniški postaji v napačno smer, ker sem narobe obrnila telefon. Z zemljevidi si res nisem prijateljica.

Jasno mi je, kako delujejo in na kaj moram biti pazljiva – da jih torej naprej prav obrnem –, a teorija je eno, praksa pa nekaj drugega. Najbrž bo kdo dejal, naj se raje držim dóma, če se ne znajdem v velemestu, a sem se že izgubljala tudi v domačem kraju.

Enkrat sem zatavala na Hlevišah, ki z dobrimi osemsto metri višinske razlike niso ravno K2. Tudi s Porezna sem že skrenila s poti in po pol ure hoda začela razmišljati, da bi morala že zdavnaj priti do rdeče table, ki usmerja desno.

Kitajski filozof in pisatelj Lao Ce je zapisal, da se tisoč milj dolgo potovanje začne z enim samim korakom. Fino je, če je usmerjen v pravo smer, kar je pri meni prej izjema kot pravilo. Ko se je delil talent za orientacijo, me v tisti vrsti zagotovo ni bilo. Najbolj sproščena sem, ko zgolj sledim, in ne usmerjam (še posebej same sebe).

Ko sem pred dnevi iz muzeja v Auschwitzu hodila proti železniški postaji v centru Oświęcima in v nekem trenutku nisem več vedela kam (zemljevid na telefonu je ponoči še hujša nadloga kot podnevi), sem za smer vprašala policista. Levo, levo, nato desno ter spet levo, je kazal z rokami. Najbrž sem bila videti res nebogljena, ker se je zasmejal in mi dejal, naj mu dam telefon in mi bo vse razložil na zemljevidu. Duša draga, ko bi le vedel, kakšno orientacijsko kokoš ima pred seboj.

Držim se nasveta, da se mora človek najprej dobro izgubiti, da se potem lahko najde. Jaz se pač na slabem kilometru poti včasih iščem dve jutri zapored.