Moč veleblagovnic

V mojem zgodnjem otroštvu smo z družino živeli v Londonu in se imeli lepo zlasti ob vikendih, denimo na piknikih v Hyde Parku, odkoder smo včasih zavili v bližnji Harrods, mojo najljubšo veleblagovnico. Takrat so jo, v 70-ih še v lasti Angležev, propagirali, da v njej dobiš »from a needle to an elephant«, od šivanke do slona. In sem vedno čakala, kdaj bom zagledala, kako živega slona pakirajo v značilen zelen papir z zlatim napisom Harrods ...

V 80-ih smo občasno nakupovali v Maximarketu, nona pa je imela raje Namo, kjer ji je čevljar mimogrede potempljal obrabljene pete. V njegovem kotičku je dišalo po laku in lepilu, in ko grem zdaj v Namo, vsakič od nekod zaveje ta vonj, čeprav popravljalnice čevljev že zdavnaj ni več. Ljubljanske veleblagovnice, prva mestna Centromerkur, artdekojevska Metalka in bežigrajska Astra, v kateri so mi starši na čeke kupili Tomosov avtomatik, so tudi ostale samo še v spominih.

Newyorške veleblagovnice so bile v 90-ih veličastna zgodba, od prestižnih Henrija Bendla in Saksa na Peti aveniji do največje na svetu Macy's. A najbolj nepozabna zame ostaja Bloomingdale's, za katero je dolgo veljalo, da je »like no other store«, kot nobena druga, in jo v istoimenski knjigi imenitno opisuje Marvin Traub, mož, ki jo je sokreiral 40 let. Bila je prva, ki je izumila butične sekcije posameznih modnih znamk. V »Blumo« sva z očetom občasno hodila tudi samo v samopostrežno restavracijo v petem nadstropju, na slastno italijansko mineštro s krutoni. In se imela »ma, perfektno!«.

Veleblagovnice, ki vse bolj izgubljajo svoj nekdanji sijaj, imajo zagotovo nekakšno čarobno moč nad nami, pa četudi nič ne kupimo. Že vožnja s tekočimi stopnicami je doživetje in, hej, le kdo se ni vsaj enkrat v življenju navihano zapodil v nasprotno smer?