Moč čokoladnega bombona

Moja nona je vsakič, ko smo otroci navalili na najljubšo angleško bombonjero Quality Street v pločevinasti škatli, vsakega posebej skrbno zgladila, »štanjolaste« z nohtom kazalca, in jih shranila. Ne vem, čemu, ampak je bilo lepo.

Bomboni, zlasti čokoladni, imajo zagotovo posebno moč. Malone osreči nas že pogled nanje. Kraševe ledene kocke in griotte prikličejo nostalgijo iz otroštva, miže jih prepoznamo. Danes se nam v ustih topijo predvsem ferrero rocherji, anthon bergi ter slastni lindorji, katerih proizvodnjo sem celo doživela od blizu. »Ste pripravljeni na skrivnost?!« nas je pred leti nagovoril moški z videzom filmskega igralca Urs Liechti, glavni maître chocolatier (šef mojstrov čokolade), ob obisku v najimenitnejši švicarski tovarni čokolade Lindt & Sprüngli v Zürichu ter omogočil, da smo jih, lindorje, ustvarili po lastnem okusu. V svoj modelček sem poleg čokolade potopila zmlete mandeljne in marcipan. »Čokolada osrečuje,« nas je prepričal.

Privezane na vrvicah smo bombone nekoč obešali tudi na novoletne smrečice, a je dekoracija hitro izginila z nižjih vejic. Spomnim se tudi, kako sem bila, desetletna, ponosna na »koralde« iz mozartovih kroglic in »taler« za osvojeno prvo mesto na smučarski tekmi v Nassfeldu ter jokala, ko so mi fantje strgali »kolajno« z vratu in jo snedli. »Saj so bili samo bomboni,« me je tolažil trener. Ni res! Šlo je za več kot bombone. Mnogo več. Kot gre tudi otožna pesem Maje Novak o neki deklici: Ko bom velika, je rekla, se bom poročila z Mirsadom, ker mi vedno, kadar kupi bombone, ponudi vrečko, da si izberem najboljšega. Rdečega.