Ljuba voda

Nekega dne je na »službena« vrata etnologa dr. Janeza Bogataja potrkala skupinica študentov z »nerešljivim« problemom. Radi bi obdelali neko temo, a o njej na vsem širnem svetovnem spletu niso našli ničesar. Niti ene sledi, enega »odtisa«. Ali je kaj takega sploh mogoče?! Predvsem pa: kako rešiti zagato, v kateri so se znašli? Nič bolj preprostega, je prešinilo profesorja: teren. In tja jih je tudi napotil …

Na teren se je pred osmimi leti, ko se je odločila popisati »neskončno dobro prijateljico vsega živega«, vodo, podala tudi Marinka Brodar, upokojena učiteljica z Mlinš, vitalna gospa na poti v svoje deveto desetletje. Kje, če ne na terenu, bi še lahko zbirala narodovo bogastvo Zagorske doline, ki ga je popisala na 260 straneh knjige, izšle pred tedni? Z njo je postavila spomenik »ljubi vodi«, kot jo nagovarja. Namesto na google je šla na pot s peresom in potrkala pri vseh krajanih od Mlinš do Kolovrata, ki še pomnijo, kako je bilo nositi vodo iz izvirov domov v vedrih, škafih, vrčih, sodih, peš ali s konji. In krajanov ter zaselkov v tem delu Zagorja ni malo. Marinka Brodar – tudi njen priimek ima opraviti z vodo! – je prepotovala Kandrše, Dobrljevo, Vidrgo, se podala na Zasavsko Sveto goro, v Smučidol, Ravne, Kostrevnico, do Dolgega Brda in Žvarulj, se oglasila pri Žoharjevih, pri Tomažuc, v Zabavi, šla v Borje in Kolovrat, Lipovico, Suhi Potok in Okrog, do Bolčkove domačije, Osredka in Briš ...

»Ljuba voda« je vse do napeljave krajevnih vodovodov napajala rodove Zagorjanov, pojila živino, vabila perice s kupi »žehte«, poganjala mlinska kolesa, v njej so se kopali, na njej drsali. Že od nekdaj pa je tudi prestopala bregove … In vse te zgodbe je Marinka Brodar povezala v »hvalnico« vodi.

»Opravila je obsežno zbirateljsko delo,« je o gospe dejal dr. Bogataj na predstavitvi knjige, kjer je zbranim tudi zaupal zgodbo o svojih študentih, ki so se v nasprotju z gospo Marinko bolj kot na »naravne« naslonili na googlove vire – ki pa so jih pustili na cedilu …