Kurenti

Ravno ko smo bili prepričani, da vidimo luč na koncu tunela, ko smo verjeli, da ni več daleč čas, ko bomo lahko obredno zažgali maske, ko se bomo lahko nebrzdano veselili in bomo spet močno objeli vse, ki jih imamo radi, ravno ko so na našem vrtu iz hladne zemlje pokukali prvi zvončki, je iz vzhodne smeri zavel leden mraz.

Ob prizorih žensk in otrok, ki so za sabo pustili vse svoje imetje in se podali v neznano, ob prizorih, o katerih smo bili prepričani, da sodijo v stoletje, ki smo ga z olajšanjem pustili za sabo, se zdi, da je leden obroč stisnil tudi naša srca, naše duše.

Z otrokom se moram pogovarjati o vojni, in če sem kakšno leto hrepenela po pomladi, po svetlobi in toploti, je to letos.

Danes je pust, dan, ko lahko odvržemo maske, ki jih nosimo vsak dan, in postanemo nekdo drug, ko smo lahko, kdor koli želimo biti. Najmlajši bodo sanjali, da so odrasli, in ponosno racali naokoli kot policisti, zdravniki, princese ali superjunaki, odrasli pa bomo morda vsaj za en dan v sebi spet našli otroka.

Danes bom močno verjela v čarovnijo, v spomin na naše pradede in v pravljice. Verjela bom v bitja, ki živijo le nekaj dni v letu, zato so srečanja z njimi vedno nekaj posebnega, magičnega.

V bitja, o katerih si etnologi še danes niso povsem edini, od kod sploh izvirajo, in z bučnim zvonjenjem in silovitimi zamahi z ježevko odganjajo zimo, preganjajo mrtvi del leta, napodijo vse, kar je zlo, nekam daleč stran in nam prinašajo srečo in zadovoljstvo.

In v našo deželo in v vse dežele sveta prikličejo pomlad, mir in novo življenje. Naj kurentom letos uspe, naj prinesejo čas, ko bomo odvrgli maske, pod njimi pa se ne bodo skrivale strašne pošasti, ampak preprosto ljudje.