Krizanteme za knjige

Včeraj me je za vhodnimi vrati Črne vdove, kot so nekoč ljubkovalno rekli stolpnici, ki je bila od pritličja do 15. nadstropja namenjena slovenskemu tisku v najrazličnejših oblikah, danes pa je zanj ostalo manj kot celo nadstropje, presenetil nenavaden pogled.

Na oguljeni klopi in neuglednem pultu so ležali kupi knjig. Večinoma so bile izdane pred pol stoletja ali več. Neka skrbna roka je na notranjo stran platnic že davno nazaj pritisnila žig Naša žena. Z leti je zbledel kot knjige. Naša žena je bila ena izmed revij, ki so domovale v enem izmed petnajstih nadstropij Črne vdove. Nekoč so zveste bralke spravljale vse številke revij in jih prebirale še leta. Neka usmiljena duša, ki knjig ni mogla preprosto zabrisati v smeti, jih je nastavila ob vhodu, kjer se še zadnjič ponujajo človeškim pogledom. Kateri naj rešim življenje? Tudi doma očitajoče čakajo. Nekatere na drugi pogled, ki se lahko prikrade v dotlej neodkrite globine, nekatere še na prvega. Nekatere čakajo, da jih usmiljena duša da v posvojitev.

Moja prva knjiga, ki mi jo je kupil oče, je bila priborjena s solzami, cepetanjem sedemletnih nožic pred ptujsko knjigarno in gostobesednimi rotitvami. Ko je končno popustil, so bile drobne knjige pravljic premalo. Morala je biti debela in že na pogled skrivnostna. Šar planina. Vsaka vrstica divjega, neznanega, strašljivega, čudovitega sveta v njej je bila vredna joka. Ne morem se sprijazniti s tem, da je knjiga samo stvar, ki jo po uporabi zavržeš. Lahko je sunek v srce, ki ti reši življenje.

Zdaj že nekaj časa brezupno iščem knjigo o tem, kako se na lep način znebiti knjig. Mogoče me je ponoči zato preganjala podoba, kako na tisto majhno pokopališče knjig nosim velik šop krizantem z babičine strme grede. Ona me je naučila brati in ljubiti knjige. S svojimi žametnimi jezički barve terana (ali posušene krvi) so nepopisno elegantne in tragično lepe v pričakovanju neizbežnega konca. Je pomembno, koliko človeških pogledov je božalo liste?