Črtica med dvema letnicama

Vsa nekdanja Juga se mu je poklonila, ko je 19. februarja letos umrl. »Naš« panonski mornar Balašević, namreč. Nekaj milijonov ljudi ga je imelo za svojega. Najbrž zato, ker se je vsak od nas našel vsaj v enem njegovem verzu. Potem so se rojevale ideje, kako kar najlepše posvetiti njegov spomin. V Puli, kjer je »pod vročim soncem poletja« k njemu na železniški postaji prisedla nepozabna Katrin, bi mu postavili klop s posvetilom, so rekli, morda bi po njem poimenovali kar železniško postajo ali vsaj kakšno ulico v širni Istri, ki jo je osvajal v slogu »leto je loto«, poletje je loto, to je naš moto … V Podgorici so 11. maja, na njegov rojstni dan, odprli park in na enajst tabel izpisali njegove verze. In zdaj Novi Sad. Balaševićevo rojstno mesto sporoča, da bodo legendarnemu kantavtorju, ki se je v teh »srbskih Atenah« ob Donavi rodil in tudi umrl, postavili spominski muzej.
 
Nas mora skrbeti? V svetu je toliko čudnih muzejev ... Eni mrtve naredijo še bolj mrtve, drugi še kako žive. Med te, druge, zagotovo sodi muzej nedolžnosti, kot si ga je zamislil in tudi uresničil turški nobelovec Orhan Pamuk. Zase in za rodni Istanbul je želel ustvariti mesto spomina. A se je, nenavadno, najprej lotil pisanja romana o ljubezni istanbulskega plejboja do revne sorodnice, ki se poroči z drugim, sorodnik pa jo še po poroki obišče kakšnih 1593-krat. In vsakič iz stanovanja odnese kaj, kar ga bo večno spominjalo nanjo. Prav to, »nakradeno«, med drugim 4213 cigaretnih ogorkov, solnice, sponke, budilko in rumeni salonar, pa celo števec za elektriko, znamenja nekega časa, je Pamuk v resnici razstavil – v  muzeju nedolžnosti v Istanbulu.

Kaj bi si generacije, ki so rasle, se učile in ljubile ob Balaševićevi glasbi, želele videti v njegovem muzeju? Dovolj bo kakšen njegov nepozabni stih. Denimo tisti o življenju. Kaj sploh je življenje? Odgovor je treba iskati tam, kjer sta vklesani dve letnici: rojstva in smrti. Na grobu. No, tista kratka črtica med letnicama – to je življenje.