Tišina, prosim

V današnje jutro nas je zbudil nežen dež. Škrebljalo je po oknih in nato, ko sva se z razigrano Popi odpravili v gozd, tudi po drevju in velikanskih lužah, ki so na travniku nastale čez noč. Zrak je bil svež in prisegla bi, da je dišalo po snegu. Konec decembra bi bil pravi čas zanj. Lepo je, ko snežinke z mehkobo zadušijo hrup, objamejo svet in ga umirijo.

A snega vsaj v mojem mestu ni in bojim se, da tudi tišine v zadnjih decembrskih dneh ne bo. Ker je nikoli ni. Nič ni narobe s prešernim odštevanjem zadnjih sekund leta, če ga le ne bi pospremilo na desetine zvočnih in svetlobnih eksplozij, ob katerih številne živali(ce) padejo v smrtni strah in si dolgo ne opomorejo. Nenadni strašljivi poki njihov srčni ritem zvišajo do skrajnosti, naj bodo velike ali male. Neredko se v paniki kak hišni ljubljenček za vedno izgubi. Odkar je v naši hiši spet pasja družba, se vsakega decembra sprašujem, kam naj se umaknemo, da bo najdaljša noč kar najkrajša. In mirna.

»On sliši tvoje petarde. Ali tudi ti slišiš njegov strah,« v letošnji kampanji Petarde? Ne, hvala ljudi nagovarjajo pomeranec Grizli, mačkon Čunki in mali italijanski hrt Pablo. Simpatični družabniki so ambasadorji vseh živih bitij, na katere pozablja brezčutna človeška vrsta.

V pravljicah so zajčki prestrašena nežna bitja, a ko pokajo prepovedane petarde in ko nebo razsvetljujejo rakete, podivja srce tudi srnam, lisicam in drugim divjim živalim, da o nežnih pticah ne govorimo. Pred nekaj leti je po novoletnem ognjemetu v Rimu na ulicah blizu železniške postaje obležalo na desetine mrtvih pernatih bitij, večinoma škorcev. Mednarodna organizacija za zaščito živali je trdila, da jih je ubil strašljiv zvok petard. Poginile so od strahu ali zaradi zastoja srca. V resnici so umrle zaradi človeške arogance.

Zato, če že iščemo svetlobo in iskrice, jo raje poiščimo v očeh tistih, ki jih imamo radi. Naj bodo kosmati, repati, na dveh ali štirih nogah, ali pa iste sorte, kot smo sami.