Ko frči perje

Fantje na avtobusni postaji so oni dan uprizorili ulični performans. Eden od njih je mahal s pestmi po zraku, brcal namišljenega nasprotnika, mu ruval lase in vpil perjeee frčiii ... Drugi so se vidno zabavali. Bilo je le nekaj dni po nasilnem obračunu najstnic na strehi celjskega nakupovalnega središča in fantje so očitno »samo« obnavljali pretep, o katerem je pisala in govorila Slovenija.

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj so ženski pretepi za moške oči tako posebni. Spomnim se otroštva v rudarski koloniji. Tam so »knapi« tedensko obračunavali med seboj, toda ni bilo večjega užitka, kakor takrat, ko so si skočile v lase njihove »babe«. Še ko je sosedu nekdo izpustil na svobodo cel golobnjak, se je na »osumljenca« zdrl v kakšni uri, ga grdo gledal do večera, naslednji dan pa sta si bila spet dobra … Kolonijske ženske so lahko kuhale zamero mesece in leta. Dovolj je bilo že, da se katera ni držala »urnika« v skupni pralnici ali pri skupni peči. Takrat so obvezno peli jeziki. Vrhunec se je zgodil, ko sta sosedi nadaljevali besedni dvoboj z metlama. Vse je drlo pred »oder«, staro in mlado, nekaj jih je dvoboj opazovalo tudi izza zaves. Manjkal je samo ljubezenski prizor, pa bi bila kolonijska žajfnica popolna. Morda mu je katera od njiju kdaj bila celo priča … Bi ji sicer druga samo zaradi pralnega urnika zlomila metlo na hrbtu? A o tem pred otroki niso govorili, ta scenarij se nam je porodil desetletja pozneje, ko smo izvedeli za tragičen konec dveh družin: ena je šla narazen, druga je izgubila očeta. Vzel si je življenje. Še prej je svoji boljši polovici priskrbel nov ročaj za metlo … Kakšna sreča, da kolonijski niso imeli mobilcev in so morali moški »za šankom« poskrbeti, da zgodba, ki je z vsakim kozarčkom dobila kakšno novo, »pomembno« žgečkljivo podrobnost, ni šla v pozabo.

Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj moški ženske pretepe še danes opisujejo kot frčanje perja. Le katere kokoši jim to dovolijo?